nomes no trilho de navegação
Die Ranonkelagtiges (orde Ranunculus) bestaan volgens 'n moderne klassifikasiesisteem uit vier families en sluit bome, struike en kruidagtige verteenwoordigers in. Baie van hulle het helderkleurige, opvallende blomme, en soorte soos die anemone is gewilde tuinplante. ’n Besondere kenmerk van die ranonkelagtiges is die groot aantal meeldrade wat spiraalgewys gerangskik is.
Volgens 'n moderne klassifikasiesisteem bestaan die Ranonkelagtiges (orde Ranunculus) uit vier families, hoewel vroeër tot 12 families onder die orde geplaas is. Die naam is afgelei van die Latynse woord rana, wat "padda" beteken, en dit dui waarskynlik op die feit dat baie van die ranonkelagtiges langs of in water groei. Die meeste ranonkelagtiges is kruidagtige plante, maar bome, struike en liane word ook binne die orde aangetref. Baie van hulle het 'n sterk geur of smaak en dikwels is die plante of dele daarvan giftig.
Die ranonkelfamilie (Ranuneulaceae) is met ongeveer 50 genera en 2 000 spesies die grootste en belangrikste van die orde. Die meeste lede van die familie is kruidagtige plante, maar ’n aantal houtagtige klimplante en struike word ook binne die familie aangetref. Heelwat variasies kom in die bou van die blomme voor, maar soos die ander ranonkelagtiges het die blomme van al die lede van die ranonkelfamilie 'n groot aantal meeldrade
Afsonderlike kelk- en kroonblare kan voorkom, of hulle kan tot 'n blomdek (periant) verenig wees. Dikwels is die kelkblare gekleurd. By 'n aantal spesies is die kroon deur 'n aantal nektarkannetjies vervang. Die meeste lede van die ranonkelfamilie kom in die gematigde dele van die Noordelike Halfrond voor, maar ongeveer 25 spesies word. Ook in Suid-Afrika aangetref. Die meeste van hulle (10) behoort tot die genus Knowltonia, en 'n paar verteenwoordigers van die hoofsaaklik Europese genera Ranunculus en Anemone word ook hier aangetref.
Die gewone ranonkels wat dikwels in tuine geplant word, is spesies of hibriede van die genus Ranunculus wat van die Noordelike Halfrond afkomstig is. Ook die anemoon wat die meeste in Suid-Afrikaanse tuine geplant word (Anemone coronaria), is van die Noordelike Halfrond afkomstig. Die familie Menispermaceae is grotendeels tot die trope beperk, waar daar ongeveer 70 genera en 300 spesies voorkom. 'n Paar genera kom ook in die gematigde dele voor en die ontleding van fossiele het aangetoon dat die familie vroeër in die Noordelike Halfrond goed verteenwoordig was.
Daar is geen verteenwoordigers van die familie in Suid-Afrika nie. Die meeste Menispermaceae is liane met enkelvoudige, gelobde, handvormig beaarde blare. Ook die tien genera en ongeveer 250 spesies van die Berberidaceae kom hoofsaaklik in die gemagtigde dele van die Noordelike Halfrond voor. Hulle is almal meerjarige kruidagtige gewasse of struike met enkelvoudige of saamgestelde blare en blomme wat alleen of in trosse gedra word.
Die Lardizabalaceae is 'n klein familie van agt genera en 20 spesies wat oor Suidoos-Asië en Chili versprei is. Met uitsondering van die genus Decaisnea is hulle almal liane met handvormig saamgestelde blare. Van die laaste twee families word ook geen verteenwoordigers in Suid-Afrika aangetref nie.
Wikimedia Commons het meer media in die kategorie Ranonkelagtige.
Wikispecies het meer inligting verwant aan: Ranonkelagtige
Die Ranonkelagtiges (orde Ranunculus) bestaan volgens 'n moderne klassifikasiesisteem uit vier families en sluit bome, struike en kruidagtige verteenwoordigers in. Baie van hulle het helderkleurige, opvallende blomme, en soorte soos die anemone is gewilde tuinplante. ’n Besondere kenmerk van die ranonkelagtiges is die groot aantal meeldrade wat spiraalgewys gerangskik is.
Volgens 'n moderne klassifikasiesisteem bestaan die Ranonkelagtiges (orde Ranunculus) uit vier families, hoewel vroeër tot 12 families onder die orde geplaas is. Die naam is afgelei van die Latynse woord rana, wat "padda" beteken, en dit dui waarskynlik op die feit dat baie van die ranonkelagtiges langs of in water groei. Die meeste ranonkelagtiges is kruidagtige plante, maar bome, struike en liane word ook binne die orde aangetref. Baie van hulle het 'n sterk geur of smaak en dikwels is die plante of dele daarvan giftig.
Die ranonkelfamilie (Ranuneulaceae) is met ongeveer 50 genera en 2 000 spesies die grootste en belangrikste van die orde. Die meeste lede van die familie is kruidagtige plante, maar ’n aantal houtagtige klimplante en struike word ook binne die familie aangetref. Heelwat variasies kom in die bou van die blomme voor, maar soos die ander ranonkelagtiges het die blomme van al die lede van die ranonkelfamilie 'n groot aantal meeldrade
Afsonderlike kelk- en kroonblare kan voorkom, of hulle kan tot 'n blomdek (periant) verenig wees. Dikwels is die kelkblare gekleurd. By 'n aantal spesies is die kroon deur 'n aantal nektarkannetjies vervang. Die meeste lede van die ranonkelfamilie kom in die gematigde dele van die Noordelike Halfrond voor, maar ongeveer 25 spesies word. Ook in Suid-Afrika aangetref. Die meeste van hulle (10) behoort tot die genus Knowltonia, en 'n paar verteenwoordigers van die hoofsaaklik Europese genera Ranunculus en Anemone word ook hier aangetref.
Die gewone ranonkels wat dikwels in tuine geplant word, is spesies of hibriede van die genus Ranunculus wat van die Noordelike Halfrond afkomstig is. Ook die anemoon wat die meeste in Suid-Afrikaanse tuine geplant word (Anemone coronaria), is van die Noordelike Halfrond afkomstig. Die familie Menispermaceae is grotendeels tot die trope beperk, waar daar ongeveer 70 genera en 300 spesies voorkom. 'n Paar genera kom ook in die gematigde dele voor en die ontleding van fossiele het aangetoon dat die familie vroeër in die Noordelike Halfrond goed verteenwoordig was.
Daar is geen verteenwoordigers van die familie in Suid-Afrika nie. Die meeste Menispermaceae is liane met enkelvoudige, gelobde, handvormig beaarde blare. Ook die tien genera en ongeveer 250 spesies van die Berberidaceae kom hoofsaaklik in die gemagtigde dele van die Noordelike Halfrond voor. Hulle is almal meerjarige kruidagtige gewasse of struike met enkelvoudige of saamgestelde blare en blomme wat alleen of in trosse gedra word.
Die Lardizabalaceae is 'n klein familie van agt genera en 20 spesies wat oor Suidoos-Asië en Chili versprei is. Met uitsondering van die genus Decaisnea is hulle almal liane met handvormig saamgestelde blare. Van die laaste twee families word ook geen verteenwoordigers in Suid-Afrika aangetref nie.
Qaymaqçiçəyi (lat. Ranunculus)[1] – qaymaqçiçəyikimilər fəsiləsinə aid bitki cinsi.[2]
İkiləpəlilər ilə əlaqədar bu məqalə qaralama halındadır. Məqaləni redaktə edərək Vikipediyanı zənginləşdirin. Qaymaqçiçəyi (lat. Ranunculus) – qaymaqçiçəyikimilər fəsiləsinə aid bitki cinsi.
Ranunculus (Ranuncle) és un gran gènere de plantes amb flors de la família ranunculàcia.
El nom prové del llatí ranunculus: "granoteta" perquè moltes espècies viuen a prop de l'aigua.
Conta d'unes 400 espècies que són principalment plantes herbàcies anuals amb flors de color groc o blanc. Unes poques espècies tenen les flors de color taronja o roig. En el cas de Ranunculus auricomus no té pètals. Normalment floreixen a la primavera però en llocs amb bones condicions es poden trobar florides a l'estiu. De vegades els ranuncles són considerats males herbes sobretot en pastures. Algunes espècies s'utilitzen en jardineria per l'espectacularitat del color de les seves flors.
Els ranuncles del subgènere Batrachium que són plantes aquàtiques de vegades són considerats com un gènere diferent (Batrachium).
Totes les espècies de Ranunculus són verinoses quan es mengen en estat fresc pels ramats però com que tenen un gust acre rarament se les mengen. Els enverinaments normalment només es produeixen quan hi ha molts ranuncles en el terreny i aquest està sobrepasturat i els animals, en no trobar gaire herba més, se'l mengen. Les toxines dels ranuncles desapareixen quan les plantes queden seques (fenc) o ensitjades.
Ranunculus (Ranuncle) és un gran gènere de plantes amb flors de la família ranunculàcia.
El nom prové del llatí ranunculus: "granoteta" perquè moltes espècies viuen a prop de l'aigua.
Conta d'unes 400 espècies que són principalment plantes herbàcies anuals amb flors de color groc o blanc. Unes poques espècies tenen les flors de color taronja o roig. En el cas de Ranunculus auricomus no té pètals. Normalment floreixen a la primavera però en llocs amb bones condicions es poden trobar florides a l'estiu. De vegades els ranuncles són considerats males herbes sobretot en pastures. Algunes espècies s'utilitzen en jardineria per l'espectacularitat del color de les seves flors.
Els ranuncles del subgènere Batrachium que són plantes aquàtiques de vegades són considerats com un gènere diferent (Batrachium).
Pryskyřník je rozsáhlý rod rostlin z čeledi pryskyřníkovité. Je známo asi 300–550 druhů, které jsou rozšířeny na všech kontinentech s výjimkou Antarktidy. Někteří autoři pojímají rod Ranunculus v širším pojetí včetně menších rodů orsej (Ficaria) a lakušník (Batrachium). Tento článek popisuje rod v užším pojetí bez výše uvedených menších rodů.
Jsou to jednoleté i vytrvalé rostliny, zpravidla terestrické, je zde ale i dost druhů mokřadních a bahenních a zřídka i druhy vodní.[1][2] U vytrvalých druhů se často vytváří podzemní oddenek, u jiných mohou být kořeny nebo báze lodyhy hlízovitě ztlustlé, někdy se vytváří výběžky.[1][2] Listy i lodyhy mohou být lysé i chlupaté, často jsou přímé, ale mohou být i vystoupavé, poléhavé nebo plazivé.
Listy jsou zpravidla jak bazální tak lodyžní, bazální jsou většinou řapíkaté, často na bázi s pochvami, lodyžní listy, zvláště ty horní, jsou často až přisedlé. Listy jsou uspořádány střídavě, zřídka jsou horní lodyžní vstřícné, mohou být složené i jednoduché. Čepele mohou být celistvé a celokrajné, ale mnohdy jsou různě hluboko dlanitě členěné, na okraji pak zubaté či vroubkované.[1][2] Palisty chybí.[zdroj?]
Květy jsou jednotlivé nebo v jednoduchých vrcholičnatých květenstvích.[3][2] Květní stopky jsou někdy podepřeny listeny. Pryskyřníky jsou jednodomé rostliny s oboupohlavnými pravidelnými květy. Kališních lístků je zpravidla 5, řidčeji jiný počet, většinou zelené barvy, zřídka zbarvené jinak, někdy opadávají brzy po rozkvětu, v jiných případech vytrvávají i do období plodu, někdy jsou skloněné dolů a přitisklé ke květní stopce, jindy rozestálé nebo přitisklé ke koruně. Korunních lístků je zpravidla 5, zřídka méně, někdy jsou zmnožené a může jich být i mnoho. Jsou převážně žluté barvy, řidčeji bílé, vzácně se objevuje i červená nebo zelenavá barva, mohou být různé délky, zhruba od 1 do 26 mm.
Tyčinek bývá mnoho, většinou od 10 po velký počet, nektária jsou přítomna, opylování probíhá pomocí hmyzu (entomogamie). Gyneceum je apokarpní, pestíků je mnoho, čnělka je většinou přítomna, někdy chybí.[1][2] Plodem je nažka, zřídka měchýřek, nažky jsou uspořádány v souplodí. Nažky mohou být na povrchu hladké, někdy jsou ale bradavčité nebo dokonce ostnité, někdy mohou být i křídlaté. Na vrcholu nažky je zobánek, který je přímý, zahnutý nebo až stočený, někdy chybí.[1][2]
Většina pryskyřníků jsou jedovaté rostliny, obsahují glykosidický lakton ranunculin, jeho štěpením vzniká jedovatý protoanemonin. Při zasýchání ale vzniká dimer anemonin, jenž je inaktivní, a proto seno není jedovaté.[3]
Je známo asi 300-550 druhů, záleží na taxonomickém pojetí a také na přístupu k apomiktickým druhům, které se v rodě občas vyskytují, např. okruh pryskyřníku zlatožlutého (Ranunculus auricomus agg.). Druhy jsou rozšířeny po celém světě kromě Antarktidy a chybí také v nížinách tropů.
Latinské pojmenování "Ranunculus" pochází z latinského slova "rana" – tedy žába a přípony -unculus, která znamená "malá". Mnohé druhy jsou totiž mokřadní.
Ve střední Evropě roste asi 40 druhů pryskyřníků (nepočítány druhy okruhu R. auricomus agg.). Z toho v ČR roste pouhých 15 druhů. Tento seznam obsahuje jednak druhy rostoucí v České republice a také druhy rostoucí v sousedních státech. Rod je brán v užším pojetí, tedy bez rodu lakušník (Batrachium) a rodu orsej (Ficaria). Okruh pryskyřníku zlatožlutého (Ranunculus auricomus agg.) není v tomto přehledu blíže rozepsán.
Obrázky, zvuky či videa k tématu pryskyřník ve Wikimedia Commons
Galerie pryskyřník ve Wikimedia CommonsPryskyřník je rozsáhlý rod rostlin z čeledi pryskyřníkovité. Je známo asi 300–550 druhů, které jsou rozšířeny na všech kontinentech s výjimkou Antarktidy. Někteří autoři pojímají rod Ranunculus v širším pojetí včetně menších rodů orsej (Ficaria) a lakušník (Batrachium). Tento článek popisuje rod v užším pojetí bez výše uvedených menších rodů.
Ranunkel (Ranunculus) er en slægt, som er udbredt i Europa, Nordafrika, Asien og Nordamerika. Flere arter, særligt bidende ranunkel, kaldes på dansk populært Smørblomst.[1] Det er stauder eller enårige urter med talrige støvdragere og frugtanlæg. Kronbladene har nektarkirtler ved grunden. Frugten er en nød. Her omtales kun de arter, som er vildtvoksende i Danmark, eller som dyrkes her.
ArterVandranunkel er en gruppe af vandplanter i slægten Ranunkel (Ranunculus). Arterne blev tidligere indplaceret i en selvstændig slægt, Batrachium, en navngivning der ikke længere opretholdes af botanikere, men som stadig bruges i visse populære skrifter. For oversigtens skyld nævnes disse planter samlet nedenfor.
Gruppen Vandranunkel består af 6-7 arter, der alle lever i ferskvand. De fleste af arterne har bladdimorfi med hårformede undervandsblade og hele flydeblade. Blomsterne har fem hvide kronblade, 8 – 30 støvblade og 10 –>30 småfrugter. Blomsterne bestøves overvejende af svirrefluer.
Die Pflanzengattung Hahnenfuß (Ranunculus), auch Ranunkel genannt, gehört zur Familie der Hahnenfußgewächse (Ranunculaceae).[1] Die über 600 Arten sind fast weltweit verbreitet.
Der deutschsprachige Trivialname Hahnenfuß bezieht sich auf die vogelfußähnlichen Laubblätter[2]. Er ist seit dem Mittelalter als hanenvuoz meist für Ranunculazeen mit drei- bis fünfteiligen Blättern belegt.[3]
Hahnenfuß-Arten wachsen als einjährige oder ausdauernde krautige Pflanze. Die meisten Arten gedeihen terrestrisch, einige Arten als Sumpfpflanzen und wenige Arten als flutende Wasserpflanzen. Es können je nach Art knollige Speicherwurzeln, Rhizome, Stolonen oder eine knollige Stängelbasis ausgebildet werden. Der aufrechte, aufsteigende bis niederliegende, selten flutende Stängel ist meist beblättert.
Die meist wechselständig, sowohl grundständig als auch am Stängel verteilt angeordneten Laubblätter können gestielt sein. Selten ist das oberste Blattpaar gegenständig (Ranunculus sect. Flammula). Der Blattstiel besitzt an seiner Basis eine Blattscheide. Die Blattspreite kann ungeteilt sein, meist ist sie mehr oder weniger tief geteilt. Der Blattrand ist glatt, gekerbt, gezähnt oder gesägt.
Die Blüten stehen einzeln oder zwei bis fünfzig in end- oder seitenständigen, einfachen oder verzweigten, bis zu 25 cm großen, zymösen Blütenständen zusammen. Es können kleine bis große laubblattähnliche Hochblätter vorhanden sein.
Die zwittrigen Blüten sind radiärsymmetrisch. Der Blütenboden (Receptaculum) ist mehr oder weniger konvex. Der Blütenboden bildet manchmal, beispielsweise bei Ranunculus angustisepalus ein Androgynophor. Es sind meist fünf (drei bis sieben) freie, 1 bis 15 mm lange Kelchblätter vorhanden, die meist grün, manchmal dunkelrot bis purpurfarben, gelb oder weiß sind; sie sind meist flach und meist schneller hinfällig als die Kronblätter. Sehr selten, bei Ranunculus angustisepalus besitzen die Kelchblätter Anhängsel, oder bei Ranunculus ficaria ist die Basis sackförmig. Die meist fünf (drei bis zehn) freien Kronblätter werden oft als Nektarblätter bezeichnet, sie sind genagelt, flach, mit einer Länge von 1 bis 26 mm lineal bis kreisförmig und besitzen an ihrer Basis eine Nektardrüse, die meist von einer Schuppe bedeckt ist. Die Nektarblätter sind oft gelb und durch Öltropfen in der äußersten Oberhaut innen lackglänzend, bei manchen Arten auch weiß, dann jedoch mit einem gelben Zentrum, sehr selten sind sie rot. Es sind meist viele, selten nur fünf bis zehn fertile Staubblätter vorhanden. Die meist vielen (4 bis 250) freien Fruchtblätter sind nur selten, beispielsweise bei Ranunculus podocarpus gestielt. Jedes Fruchtblatt enthält nur eine basale Samenanlage. Meist ist auch noch auf der Frucht ein Griffel erkennbar, selten ist keiner ausgebildet. Meist ist auf dem Griffel stigmatisches Gewebe verteilt, selten ist eine erkennbare Narbe ausgebildet.
Es stehen viele Achänen zusammen. Die kugeligen, eiförmigen oder zylindrischen, mehr oder weniger abgeflachten Achänen besitzen eine meist glatte, manchmal warzige oder stachelige Oberfläche und oft einen geraden oder gebogenen 0 bis 4,5 mm langen Fruchtschnabel (= der haltbare Griffel), manchmal sind sie an der Naht gerandet oder kantig. Die Achänen sind meist grün, nur bei Ranunculus melanogynus sind sie schwarz. Die Samen besitzen viel Endosperm und einen kleinen Embryo.
Die Chromosomengrundzahl beträgt selten x = 7, meist x = 8. Bei Ranunculus kommen unterschiedliche Ploidie-Stufen vor. Apomixis und interspezifische Hybridisierung kommt bei vielen Gruppen vor (Beispielsweise Ranunculus polyanthemos-Gruppe, Ranunculus subg. Batrachium, Ranunculus sect. Pseudadonis).
Alle Ranunculus-Arten sind giftig (Protoanemonin). Aufgrund ihres beißenden Geschmacks werden sie vom Vieh gemieden. Die Giftstoffe werden jedoch durch Trocknen abgebaut, so dass Heu, welches getrocknete Hahnenfuß-Arten enthält, unschädlich ist. Abgemähte Stängel können bei Kontakt Hautreizungen hervorrufen (Wiesendermatitis).[2][4]
Medizinisch angewendet wurden Hahnenfuß-Gewächse aufgrund ihrer ätzenden Wirkung (durch Ranunculin bzw. Ranunculol und Anemonin) vor allem bei einigen Hauterkrankungen. Insbesondere Asiatischer Hahnenfuß, Scharfer Hahnenfuß, Brennender Hahnenfuß und Gift-Hahnenfuß wurden früher zur Behandlung von Feigwarzen, Hämorrhoiden und Hautgeschwüren eingesetzt.[5]
Ranunculus-Arten gedeihen an trockenen bis feuchten Standorten und als flutende Wasserpflanzen. Sie kommen vom Tiefland bis in die hochalpine Höhenstufe vor. In den Tropen gedeihen sie allerdings nur in höheren Berglagen, fehlen jedoch im Tiefland.
Die Erstveröffentlichung des Gattungsnamens Ranunculus erfolgte 1753 durch Carl von Linné in Species Plantarum, Tomus I, Seite 548.[6][1] Der botanische Gattungsname Ranunculus leitet sich vom lateinischen Wort ranunculus für „Fröschlein“ ab, entweder, da viele der Arten besonders an feuchten Standorten gedeihen – dort, wo auch Frösche leben – oder wegen ihrer kaulquappenförmigen Früchte („Fröschlein“ = „Kaulquappe“). Als Lectotypus wurde 1913 Ranunculus auricomus L. festgelegt.[7]
Die Gattung Ranunculus gehört zur Tribus Ranunculeae in der Unterfamilie Ranunculoideae innerhalb der Familie Ranunculaceae.[8]
Die Gliederung der Gattung Ranunculus wird kontrovers diskutiert, bei manchen Autoren werden die Untergattungen als eigenständige Gattungen geführt; dies ist auch ein Grund für die große Bandbreite bei Angabe der Artenzahlen (von 300 bis über 600). Synonyme für Ranunculus L. s. l. sind: Aphanostemma A. St.-Hil., Arcteranthis Greene, Batrachium (DC.) Gray, Casalea A. St.-Hil., Gampsoceras Steven, Peltocalathos Tamura.[8] Nach K. Emadzade et al. 2010 enthält die Tribus Ranunculeae eine große Gattung Ranunculus mit über 600 Arten und viele kleine, aus ihr, neu oder wieder ausgegliederte Gattungen mit insgesamt etwa 50 Arten.
Die Gattung Ranunculus ist mit über 600 Arten fast weltweit verbreitet und kommt auf allen Kontinenten außer der Antarktis vor. Ranunculus-Arten gedeihen von tropischen bis in hocharktische Gebiete. Hauptverbreitungsgebiet sind die gemäßigten Gebiete der Nordhalbkugel. In Nordamerika kommen etwa 76 Arten vor. In Mitteleuropa kann man über 60 Arten finden. In China kommen 125 Arten vor, 66 davon nur dort.
Es gibt über 600 Ranunculus-Arten (Auswahl):[1][9][8][10]
Je nach Autor nicht zur Gattung gehört beispielsweise:
In der Landwirtschaft gelten wenige Hahnenfuß-Arten z. T. als „Unkraut“. Hahnenfuß wird im Frühjahr beispielsweise mit dem Herbizid Glyphosat oder im Spätsommer mit Glufosinat oder MCPA bekämpft.[17]
Die Pflanzengattung Hahnenfuß (Ranunculus), auch Ranunkel genannt, gehört zur Familie der Hahnenfußgewächse (Ranunculaceae). Die über 600 Arten sind fast weltweit verbreitet.
Ayiqtovonlar (Ranunculus) – ayiqtovondoshlar oilasiga mansub ko‘p yillik (ba’zi turlari bir yillik) o‘simliklar turkumi. Yer yuzida 600 ga yaqin turi, shu jumladan O‘rta Osiyoda 65 turi bor; ko‘proq sernam yerlarda, O‘rta Osiyoda esa cho‘l va adirlarda ham o‘sadi. A. poyasining uz. 15–60 sm, ba’zan 80 sm ga boradi; gullari sariq, to‘g‘ri (ak-tinomorf), qo‘sh gulqo‘rg‘onli. Gulkosa va gultojisi 5 bargli, har bir tojbar-gning tagida qipiqsimon o‘simta bilan yopilib turadigan shira bezi bor, changchi va urug‘chilari ko‘p. Gulo‘rni ba’zi turlarida tuksiz, boshqalarida sertuk. Barglari panjasimon o‘yma, poyaning pa-stidan yuqorisiga tomon maydalashib bo-radi. Mevasi apokarp va quruq (qarang Meed). A.ning O‘zbekistonda 32 turi (ko‘proq R. pinnatisectus, R. linerilobus, R. Severtzovii 238va b.) o‘sadi. Tarkibida zaharli modda – anemonol bo‘lgani uchun A. li o‘tloqlarda mol boqish xavfli. A. o‘rib quritilganda zaharsizlanadi. Ba’zi turlari xushman-zara o‘simlik sifatida ekiladi.
Ayiqtovonlar (Ranunculus) – ayiqtovondoshlar oilasiga mansub ko‘p yillik (ba’zi turlari bir yillik) o‘simliklar turkumi. Yer yuzida 600 ga yaqin turi, shu jumladan O‘rta Osiyoda 65 turi bor; ko‘proq sernam yerlarda, O‘rta Osiyoda esa cho‘l va adirlarda ham o‘sadi. A. poyasining uz. 15–60 sm, ba’zan 80 sm ga boradi; gullari sariq, to‘g‘ri (ak-tinomorf), qo‘sh gulqo‘rg‘onli. Gulkosa va gultojisi 5 bargli, har bir tojbar-gning tagida qipiqsimon o‘simta bilan yopilib turadigan shira bezi bor, changchi va urug‘chilari ko‘p. Gulo‘rni ba’zi turlarida tuksiz, boshqalarida sertuk. Barglari panjasimon o‘yma, poyaning pa-stidan yuqorisiga tomon maydalashib bo-radi. Mevasi apokarp va quruq (qarang Meed). A.ning O‘zbekistonda 32 turi (ko‘proq R. pinnatisectus, R. linerilobus, R. Severtzovii 238va b.) o‘sadi. Tarkibida zaharli modda – anemonol bo‘lgani uchun A. li o‘tloqlarda mol boqish xavfli. A. o‘rib quritilganda zaharsizlanadi. Ba’zi turlari xushman-zara o‘simlik sifatida ekiladi.
Chés Bachinés ( Ranunculus ) sont un ginre d'plintes hérbacées, annuèles ou vivaces, del fanmille d'chés Renonculacées (il y o inviron 1500 éspèches dins ch' monne. Ch' nom vient du latin « rana » ( tiote guérnoule).
Ch'nom ed bouton-d'or est donné pour chés éspèches ed bachinés aveuc dés jonnes fleurs (R. acris, R. bulbosus, R. gramineus, R. repens...).
-KayEss-1.jpeg)
Se luibh beag a tha ann am buidheag an t-samhraidh (ranunculus). Is iomadh seòrsa a tha ann:
Tha e ainmeil airson blàth buidhe aige, a tha mar neòinean buidhe deàrrsach.
Bótterbloom, bótterstang of hanevoot (Ranunculus) is e geslech van plantje inne femielje Ranunculaceae. Aafhenkelik vanne taxonomische opvatting tèltj dit geslech tösse de 250 en 600 saorte. De meiste hievan zeen euverblievendje, kroedechtige plantje mit helder gael of witte blome. Wen de kroeanblajer wit zeen, is 't centrum waal gael. 'n Aantaal saorte zeen einjäörig of twieëjäörig en inkel saorte höbbe oranje of roeaj blome.
Alle bótterblome zeen vergiftig veur 't vieë, meh doordet ze ónaangenaam smake blieve ze gelaote staon door 't vieë. Waal kan vergiftig veurkómme wen väöl bótterblome veurkómmen in aafgehuidje of aafgegraasdje weie, worin min aetbaar plantje zeen euvergebleve. De giftige stoffe, veural protoanemonine, waere gooddeils aafgebraoke wen de plantj wuuertj gedruueg, wodoor 't gemejdje hui waal veilig is.
Hie-ónger völge inkel vanne bótterbloom saorte. Lit op det de bósbótterbloom geine bótterbloom is, mer 'nen anemoon!
Bótterbloom, bótterstang of hanevoot (Ranunculus) is e geslech van plantje inne femielje Ranunculaceae. Aafhenkelik vanne taxonomische opvatting tèltj dit geslech tösse de 250 en 600 saorte. De meiste hievan zeen euverblievendje, kroedechtige plantje mit helder gael of witte blome. Wen de kroeanblajer wit zeen, is 't centrum waal gael. 'n Aantaal saorte zeen einjäörig of twieëjäörig en inkel saorte höbbe oranje of roeaj blome.
Alle bótterblome zeen vergiftig veur 't vieë, meh doordet ze ónaangenaam smake blieve ze gelaote staon door 't vieë. Waal kan vergiftig veurkómme wen väöl bótterblome veurkómmen in aafgehuidje of aafgegraasdje weie, worin min aetbaar plantje zeen euvergebleve. De giftige stoffe, veural protoanemonine, waere gooddeils aafgebraoke wen de plantj wuuertj gedruueg, wodoor 't gemejdje hui waal veilig is.
Fiskesrásit (Ranunculus) leat fiskesrássešattuide (Ranunculaceae) gullevaš šattosohka, masa gullá sullii 300 šlája.
Fiskesrásit (Ranunculus) leat fiskesrássešattuide (Ranunculaceae) gullevaš šattosohka, masa gullá sullii 300 šlája.
Toś ten nastawk z temu rod (Ranunculus) jo pó lema na drugi nastawk pódobny. Drugi lema górkac ma temu družyna (Sinapis arvensis). Dalšne warianty su na boku górkac (wěcejwóznamowosć) listowane. Górka[1][2] (Ranunculus) jo rod ze swójźby górkacowych rostlinow (Ranunculaceae). Dalšnej serbskej mjeni stej górcyca[1][2] a srocyna pazora[2].
Wopśimjejo slědujuce družyny:
Górka (Ranunculus) jo rod ze swójźby górkacowych rostlinow (Ranunculaceae). Dalšnej serbskej mjeni stej górcyca a srocyna pazora.
Wopśimjejo slědujuce družyny:
alpinski górkac (Ranunculus alpestris) běły górkac (Ranunculus aconitifolius) blědy górkac (Ranunculus sardous) blušćojty górkac (Ranunculus hederaceus) brejnininski górkac (Ranunculus breyninus) dulkati górkac (Ranunculus bulbosus) grenjerski górkac (Ranunculus villarsii) górski górkac (Ranunculus montanus) ilěrski górkac (Ranunculus illyricus) gadojti górkac (Ranunculus sceleratus) jěri górkac (Ranunculus acris) kašubski górkac (Ranunculus cassubicus) korjenity górkac (Ranunculus serpens) korutański górkac (Ranunculus carinthiacus) łazawy górkac (Ranunculus repens) lažecy górkac (Ranunculus reptans) lěsny górkac (Ranunculus nemorosus) lodojcowy górkac (Ranunculus glacialis) měki górkac (Ranunculus lanuginosus) niski górkac (Ranunculus ficaria) pśeměnjaty górkac (Ranunculus hybridus) rěcny górkac (Ranunculus flammula) rolny górkac (Ranunculus arvensis) šćotkowy górkac (Ranunculus penicillatus) sněgběły górkac (Ranunculus ololeucos) šepjerjaty górkac (Ranunculus circinatus) škitojty górkac (Ranunculus peltatus) tśiźělny górkac (Ranunculus tripartitus) śańki górkac (Ranunculus trichophyllus) wódny górkac (Ranunculus aquatilis) wodoklonowy górkac (Ranunculus platanifolius) wosebny górkac (Ranunculus polyanthemus) wutšobojty górkac (Ranunculus parnassiifolius) wusoki górkac (Ranunculus lingua) złoty górkac (Ranunculus auricomus) žwałaty górkac (Ranunculus fluitans)Jastrownik (Ranunculus L.) – to je szlach roscënów z rodzëznë jastrownikòwatëch. Na Kaszëbach rosce dosc wiele ôrtów jastrownika. Kaszëbsczi jastrownik je tu wôżnym ôrtem.
Kartžuolė, kėtap geltuonžuolė, soskė žuolie, vištkuojė, vištkuojis (luotīnėškā: Ranunculus) ī tuokė žuolie, katra muokslėškā prigol prī kartžuolėniu augalū (Ranunculaceae) šeimuos.
Anas daugomuo ī vėinmetės žuolės so skiautietās lapās. Stombris statmens, nie kėits. Žėidā rīškē geltuoni ī.
Aug šlapiūs pėivūs, pjauniūs, kūlīnūs, balūs, šlapiuos medies, ondenū krontūs.
Kartžuolė gīvuoliū šieralou netink, ba vėsas rūšis trocīzna ī.
Les ranonkes [1], c' est ene famile di fleurs k' i gn a ene dijhinne di sôres el Walonreye.
Ranunculus (/[unsupported input]ræˈnʌŋkjʊləs/)[1] is a lairge genus o aboot 600 species o plants in the Ranunculaceae. Memmers o the genus include the buttercups, spearworts, watter crowfits an the lesser celandine.
Thay are maistly yerbaceous perennials wi bricht yellae or white flouers (if white, still wi a yellae centre); some are annuals or biennials. A few species hae orange or reid flouers. Thare are uisually five petals, but whiles sax, numerous, or none, as in R. auricomus. The petals are eften heichly lustrous, especially in yellae species. Buttercups uisually flouer in the ware, but flouers mey be foond throughoot the simmer, especially whaur the plants are growin as opportunistic colonisers, as in the case o gairden weeds.
See Leet o Ranunculus species for a mair complete leet wi native ranges.
Ranunculus (/[unsupported input]ræˈnʌŋkjʊləs/) is a lairge genus o aboot 600 species o plants in the Ranunculaceae. Memmers o the genus include the buttercups, spearworts, watter crowfits an the lesser celandine.
Thay are maistly yerbaceous perennials wi bricht yellae or white flouers (if white, still wi a yellae centre); some are annuals or biennials. A few species hae orange or reid flouers. Thare are uisually five petals, but whiles sax, numerous, or none, as in R. auricomus. The petals are eften heichly lustrous, especially in yellae species. Buttercups uisually flouer in the ware, but flouers mey be foond throughoot the simmer, especially whaur the plants are growin as opportunistic colonisers, as in the case o gairden weeds.
Waranqaysu, Waranqayu icha Amusiku (genus Ranunculus) nisqaqa huk yurakunap rikch'anam, yaqa tawa pachak rikch'aqniyuq.
Kaymi huk waranqaysu rikch'aqkuna:
Commons nisqaqa multimidya kapuyninkunayuqmi kay hawa: Waranqaysu.
Wikispecies nisqaqa qillqasqa p'anqayuqmi kay hawa: Waranqaysu
Waranqaysu, Waranqayu icha Amusiku (genus Ranunculus) nisqaqa huk yurakunap rikch'anam, yaqa tawa pachak rikch'aqniyuq.
Çûng, pêmirîşk, adirge (navê zanistî yê latînî: Ranunculus) kulîlkek e. Ji famîleya adirgeyan (Ranunculaceae) ye ku ew jî di Koma adirge, zerîşk û gulebûkiyan (Ranunculales) de cih digire.
Li cihên avî heşîn dibin. Bo ajalên malê ne baş in lewra heger pirr bixwin, devên wan birîn dibin heya bigire nexweş jî dikevin. Lê heger ev giya bê hişkkirin bêziyan e. Li hinekan nayê, çermê wan dixwirîne, dike birîn.
Bi qasî 15-20 cm bilind dibin. Hin cureyên wan di nava avê de aj didin, heşîn dibin. Ji 600'î zêdetir cureyên wê hene. Mirov dikare bêje li ji xeynî cihên pirr sar û pirr germ, li her derê aj dide. Li Kurdistanê çend ji cureyên wê hene nayê zanîn.
Бурдидин, бурдидинæг кæнæ хæфсыкъах, баййа[1], хурхæтæны бур дидинæг[2] (лат. Ranunculus, уырыс. Лютик) у кæрдæг зайæгойты мыггаг. Зайæгойы ис маргджын тæнгъæд.
Бурдидин, бурдидинæг кæнæ хæфсыкъах, баййа, хурхæтæны бур дидинæг (лат. Ranunculus, уырыс. Лютик) у кæрдæг зайæгойты мыггаг. Зайæгойы ис маргджын тæнгъæд.
КӀэпхъпащӀэ (лат-бз.: Ranunculus, ур-бз.: Лютик) — удз-къэкӀыгъэ кӀэпхъпащӀэ-лъэпкъым ящыщу (лат-бз.: Ranunculaceae).
КъэкӀыгъэ зы гъэкӀэ иэ гъэ бжыгъуэкӀэ къэкӀ псыудзу иэ губгъуэм къыщыкӀыу.
Тхьампэхэр зэкӀэлъыпыту къытокӀэ, псоурэ иэ зэгуэхауэ щытху.
Гъагъэхэр зэрызу пытхэ, къудамашъхьам иэ гъэчым гупу пытхурэ. Тхьампу щы-тху пыт, нэхъыбэм тхурытху.
Джылашъхьахэр ину щыт, джылэ-бжыгъэ ярылъу
КӀэпхъпащӀэ-лъэпкъыр зэрзэшъхьащыкӀыр 160 хуэдизу, я нэхъыбэхэр курытхэм иэ шӀыӀа лъэныкъуэхэм къыщокӀхэр, ШӀыгум Ишъхъэрэ лъэныкъуэм. Урысейм иеуропей лъэныкъуэм лъэпкъ 40 хуэдиз къыщокӀыр. Нэхъыбу:
.jpg)
КӀэпхъпащӀэ (лат-бз.: Ranunculus, ур-бз.: Лютик) — удз-къэкӀыгъэ кӀэпхъпащӀэ-лъэпкъым ящыщу (лат-бз.: Ranunculaceae).
КъэкӀыгъэ зы гъэкӀэ иэ гъэ бжыгъуэкӀэ къэкӀ псыудзу иэ губгъуэм къыщыкӀыу.
Родот лутиче (латински: Ranúnculus) обединува едногодишни или многугодишни, водни или сувоземни тревести растенија со јадлив, а понекогаш и отровен сок.
Листовите се последователни, целосни или рассечени.
Цветовите се единечни, конечни или собрани во сложени соцветија. Чашкини листови од три до пет; кај повеќето видови се пет; обично пет венечни ливчиња, понекогаш помалку или повеќе; венечните ливчиња во својата основа имаат медна јамка, гола или препокриена со мали лушпи; многубројни прашници и плодници; секој плодник се состои од по еден плоден лист со еднокоморен јајчник.
Цветната формула е ∗ K 5 C 5 A ∞ G ( ∞ _ ) {displaystyle ast K_{5};C_{5};A_{infty };G_{({underline {infty }})}} 
Плодот е збирен и се состои од повеќе семенки.
Бројот на сите видови на лутичиња изнесува околу 160, при што повеќето од нив се среќаваат во умерените и ладни клими на северната полутопка.
Лутичето било симбол на моќта на султаните од Османлиското Царство.
Родот лутиче (латински: Ranúnculus) обединува едногодишни или многугодишни, водни или сувоземни тревести растенија со јадлив, а понекогаш и отровен сок.
Ranunculus /ræˈnʌŋkjʊləs/[3] is a large genus of about 1700 to more than 1800 species[1][2] of flowering plants in the family Ranunculaceae. Members of the genus are known as buttercups, spearworts and water crowfoots.
The genus is distributed in Europe, North America and South America.[2] The familiar and widespread buttercup of gardens throughout Northern Europe (and introduced elsewhere) is the creeping buttercup Ranunculus repens, which has extremely tough and tenacious roots. Two other species are also widespread, the bulbous buttercup Ranunculus bulbosus and the much taller meadow buttercup Ranunculus acris. In ornamental gardens, all three are often regarded as weeds.
Buttercups usually flower in the spring, but flowers may be found throughout the summer, especially where the plants are growing as opportunistic colonizers, as in the case of garden weeds.
The water crowfoots (Ranunculus subgenus Batrachium), which grow in still or running water, are sometimes treated in a separate genus Batrachium (from Greek βάτραχος bátrakhos, "frog"). They have two different leaf types, thread-like leaves underwater and broader floating leaves. In some species, such as R. aquatilis, a third, intermediate leaf type occurs.
Ranunculus species are used as food by the larvae of some Lepidoptera species including the Hebrew character and small angle shades. Some species are popular ornamental flowers in horticulture, with many cultivars selected for large and brightly coloured flowers.
Buttercups are mostly perennial, but occasionally annual or biennial, herbaceous, aquatic or terrestrial plants, often with leaves in a rosette at the base of the stem. In many perennial species runners are sent out that will develop new plants with roots and rosettes at the distanced nodes.
The leaves lack stipules, have petioles, are palmately veined, entire, more or less deeply incised, or compound, and leaflets or leaf segments may be very fine and linear in aquatic species.
The hermaphrodite flowers are single or in a cyme, have usually five (but occasionally as few as three or as many as seven) sepals and usually, five yellow, greenish or white petals that are sometimes flushed with red, purple or pink (but the petals may be absent or have a different, sometimes much higher number).
At the base of each petal is usually one nectary gland that is naked or may be covered by a scale. Anthers may be few, but often many are arranged in a spiral, are yellow or sometimes white, and with yellow pollen. The sometimes few but mostly many green or yellow carpels are not fused and are also arranged in a spiral, mostly on a globe or dome-shaped receptacle.
The petals of buttercups are often highly lustrous, especially in yellow species, owing to a special coloration mechanism: the petal's upper surface is very smooth causing a mirror-like reflection.[4][5] The flash aids in attracting pollinating insects and temperature regulation of the flower's reproductive organs.[4]
Glacier buttercup Ranunculus glacialis
Sagebrush buttercup (Ranunculus glaberrimus)
Creeping buttercup (Ranunculus repens)
Ranunculus asiaticus, a cultivated form
The fruits (in this case called achenes) may be smooth or hairy, winged, nobby or have hooked spines.[6]
The genus name Ranunculus is Late Latin for "little frog", the diminutive of rana.[7] This probably refers to many species being found near water, like frogs.[6]
The common name buttercup may derive from a false belief that the plants give butter its characteristic yellow hue (in fact it is poisonous to cows and other livestock). A popular children's game involves holding a buttercup up to the chin; a yellow reflection is supposed to indicate a fondness for butter.[8] In ancient Rome, a species of buttercup was held to the skin by slaves attempting to remove forehead tattoos made by their owners.[9]: 106
In the interior of the Pacific Northwest of the United States, the buttercup is called "Coyote's eyes"—ʔiceyéeyenm sílu in Nez Perce[10] and spilyaynmí áčaš in Sahaptin.[11] In the legend, Coyote was tossing his eyes up in the air and catching them again when Eagle snatched them. Unable to see, Coyote made eyes from the buttercup.
Molecular investigation of the genus has revealed that Ranunculus is not monophyletic with respect to a number of other recognized genera in the family—e.g. Ceratocephala, Halerpestes, Hamadryas, Laccopetalum, Myosurus, Oxygraphis, Paroxygraphis and Trautvetteria. A proposal to split Ranunculus into several genera has thus been published in a new classification for the tribe Ranunculeae.[12] The split (and often re-recognized) genera include Arcteranthis Greene, Beckwithia Jeps., Callianthemoides Tamura, Coptidium (Prantl) Beurl. ex Rydb., Cyrtorhyncha Nutt. ex Torr. & A.Gray, Ficaria Guett., Krapfia DC., Kumlienia E. Greene and Peltocalathos Tamura. Not all taxonomists and users accept this splitting of the genus, and it can alternatively be treated in the broad sense.
The most common uses of Ranunculus species in traditional medicines are as a antirheumatic, as a rubefacient, and to treat intermittent fever. The findings in some Ranunculus species of, for example, protoanemonin, anemonin, may justify the uses of these species against fever, rheumatism and rubefacient in Asian traditional medicines.[13]
All Ranunculus (buttercup) species are poisonous when eaten fresh, but their acrid taste and the blistering of the mouth caused by their poison means they are usually left uneaten. Poisoning in livestock can occur where buttercups are abundant in overgrazed fields where little other edible plant growth is left, and the animals eat them out of desperation. Symptoms of poisoning include bloody diarrhea, excessive salivation, colic, and severe blistering of the mouth, mucous membranes and gastrointestinal tract. When Ranunculus plants are handled, naturally occurring ranunculin is broken down to form protoanemonin, which is known to cause contact dermatitis in humans and care should therefore be exercised in extensive handling of the plants.[14] The toxins are degraded by drying, so hay containing dried buttercups is safe.[15]
Ranunculus gailensis and Ranunculus tanaiticus seed fossils have been described from the Pliocene Borsoni Formation in the Rhön Mountains, central Germany.[16] Achenes labelled Ranunculus cf. tachiroei is known from the Pliocene of the Hengduan Mountains of China.[17] Indeterminate achenes have been found from Neogene strata in the Transantarctic Mountains.[18]
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.JPG)
Karte mit allen verlinkten Seiten: 
{{cite web}}: CS1 maint: url-status (link) Ranunculus /ræˈnʌŋkjʊləs/ is a large genus of about 1700 to more than 1800 species of flowering plants in the family Ranunculaceae. Members of the genus are known as buttercups, spearworts and water crowfoots.
The genus is distributed in Europe, North America and South America. The familiar and widespread buttercup of gardens throughout Northern Europe (and introduced elsewhere) is the creeping buttercup Ranunculus repens, which has extremely tough and tenacious roots. Two other species are also widespread, the bulbous buttercup Ranunculus bulbosus and the much taller meadow buttercup Ranunculus acris. In ornamental gardens, all three are often regarded as weeds.
Buttercups usually flower in the spring, but flowers may be found throughout the summer, especially where the plants are growing as opportunistic colonizers, as in the case of garden weeds.
The water crowfoots (Ranunculus subgenus Batrachium), which grow in still or running water, are sometimes treated in a separate genus Batrachium (from Greek βάτραχος bátrakhos, "frog"). They have two different leaf types, thread-like leaves underwater and broader floating leaves. In some species, such as R. aquatilis, a third, intermediate leaf type occurs.
Ranunculus species are used as food by the larvae of some Lepidoptera species including the Hebrew character and small angle shades. Some species are popular ornamental flowers in horticulture, with many cultivars selected for large and brightly coloured flowers.
Ranunkolo (Ranunculus el ranunkolacoj) estas genro[1] de unu- kaj plurjaraj herboj, ofte kun tuberecaj aŭ langecaj rizomoj. Ili havas kvinnombrajn hipoginajn florojn kun brilflava petalo kaj kun pluropaj fruktoj, kies unuopaj fruktoj estas akenoj. Ili kreskas ofte en malsekaj lokoj, kelkaj estas trudherboj en grenkampoj, kelkaj ĝardene kulturataj.
La unua priskribo de la genro Ranunculus okazis en 1753 fare de Carl von Linné en Species Plantarum. Kiel tipo funkcias 1913 Ranunculus auricomus L. La genro Ranunculus apartenas al la tribo Ranunculeae en la subfamilio Ranunculoideae ene de la familio Ranunkolacoj.
La dividado de la genro Ranunculus estas diskutata kontroversaé, kelkaj aŭtoroj starigis proprajn genrojn por la subgenroj; tio ankaŭ estas la kialo por la malsimila nombro de la specioj (de 300 ĝis pli ol 600). Sinonimo por Ranunculus L. s.l. estas: Aphanostemma A. ST.-HIL., Arcteranthis GREENE, Batrachium (DC.) GRAY, Casalea A. ST.-HIL., Gampsoceras STEVEN, Beckwithia, Callianthemoides, Coptidium, Cyrtorhyncha, Halerpestes, Kumlienia kaj Oxygraphis.
La botanika genronomo Ranunculus venas de la latina vorto ranunculus kiu signifas „raneto“, aŭ , ke multaj specioj kreskas sur humida grundo aŭ por la fruktoj, kiuj similas al ranidoj.
Ekzistas pli ol 600 Ranunculus-specioj (selekto):
Ne al la genro apartenas ekzemple:
Ranunkolo (Ranunculus el ranunkolacoj) estas genro de unu- kaj plurjaraj herboj, ofte kun tuberecaj aŭ langecaj rizomoj. Ili havas kvinnombrajn hipoginajn florojn kun brilflava petalo kaj kun pluropaj fruktoj, kies unuopaj fruktoj estas akenoj. Ili kreskas ofte en malsekaj lokoj, kelkaj estas trudherboj en grenkampoj, kelkaj ĝardene kulturataj.
Ranunculus es un género de cerca de 400 especies de plantas de la familia Ranunculaceae.
Son sobre todo plantas herbáceas perennes con flores amarillas o blancas (o blanco con centro amarillo), algunas son anuales y otras bienales. Otras tienen flores rojas o anaranjadas o como la R. auricomus que no tiene pétalos.
Las especies R. subgénero Batrachium que crecen en corrientes de agua, tienen dos tipos de hojas, unas para debajo del agua y otras flotantes.
Todas las especies son venenosas por su contenido en protoanemonina cuando son comidas por el ganado, pero su gusto acre hace que las desprecien.
Ranunculus: nombre genérico que proviene del latín tardío que significa «ranita», diminutivo de «rana». Esto probablemente se refiere a muchas especies que se encuentran cerca del agua, como las ranas.[1][2]
Datos: Q146130
Multimedia:
Especies: Ranunculus
Ranunculus es un género de cerca de 400 especies de plantas de la familia Ranunculaceae.
Son sobre todo plantas herbáceas perennes con flores amarillas o blancas (o blanco con centro amarillo), algunas son anuales y otras bienales. Otras tienen flores rojas o anaranjadas o como la R. auricomus que no tiene pétalos.
Las especies R. subgénero Batrachium que crecen en corrientes de agua, tienen dos tipos de hojas, unas para debajo del agua y otras flotantes.
Todas las especies son venenosas por su contenido en protoanemonina cuando son comidas por el ganado, pero su gusto acre hace que las desprecien.
EtimologíaRanunculus: nombre genérico que proviene del latín tardío que significa «ranita», diminutivo de «rana». Esto probablemente se refiere a muchas especies que se encuentran cerca del agua, como las ranas.
Tulikas (Ranunculus) on tulikalaadsete seltsi tulikaliste sugukonda kuuluv perekond.
Perekonda kuulub umbes 400 liiki.
Tulika ladinakeelne nimi Ranunculus tähendab 'konnake' (konn on rana). Arvatavasti on see nimi seotud asjaoluga, et tulikad kasvavad sageli vee ääres, kus konnad elavad.
Tulikad kasvavad parasvöötmes Euroopas ja Põhja-Ameerikas, kuid ka näiteks Uus-Meremaal.
Enamik tulikaid on mitmeaastased taimed, kuid leidub ka üheaastaseid ja kaheaastaseid taimi. Nende õied kasvavad üksikuna, on kollased või valged (kui valged, siis ikkagi kollase südamikuga), mõnel liigil oranžid või punased. Paljudel liikidel (näiteks kuldtulikal (Ranunculus auricomus) kroonlehed puuduvad. Kroonlehti on harilikult 5, vahel vähem või rohkem. Tupplehti on 3–5, harilikult 5. Tolmukaid ja emakaid on palju. Viljas on palju seemneid.
Kõik tulikaliigid on koduloomadele mürgised, seda näiteks ka küülikutele. Suures koguses tulikaid võib tappa isegi hobuse. Harilikult loomad väldivad tulikaid nende kibeda ja kõrvetava maitse tõttu, kuid olukorras, kus karjamaal kasvab tulikaid nii palju, et muud pole süüa, võib ette tulla mürgistusi. Taime kuivades mürk laguneb, nii et tulikaid sisaldav korralikult kuivanud hein on ohutu. Tulikate taimemahl põhjustab nahapõletikku, nii et ka inimesed peavad tulikaid käsitledes ettevaatlikud olema ja kindaid kandma.
Mürgisuse tõttu rahvameditsiin tulikaid ei kasuta.
Sõna "sardooniline" ('kibe, põlastav') tuleb Sardiinias kasvava sardiinia tulika Ranunculus sardous järgi. Kui inimene seda sööb, tõmbub tema nägu grimassiks.[viide?]
Mõned putukad, näiteks liblikad Euplexia lucipara ja Orthosia gothica, toituvad tulikatel.
Mõnda tulikat kasvatatakse ilutaimena ja neile on aretatud suuri eredaid õisi.
Tulikas oli Türgi sultanite vägevuse sümbol.
Tulikas (Ranunculus) on tulikalaadsete seltsi tulikaliste sugukonda kuuluv perekond.
Perekonda kuulub umbes 400 liiki.
Urrebotoi (Ranunculus) belardietako landarea da, puntan lore hori ikusgarria duena.[1]. Ranunculaceae familiako landare-genero bat osatzen du, 400 bat espezie biltzen dituena.
Gehienbat landare belarkarak dira, eta lore horiak edo zuriak dituzte (edo zuriak baina erdialdea horia dutela), edo gorriak edo laranjak. Espezie batzuk urtebete bizi dira, eta beste batzuk, bi urte.
Espezie guztiak pozoitsuak dira janez gero, protoanemonima baitute, baina ganaduak ez ditu jaten gustu txarra dutelako[2].
Urrebotoi (Ranunculus) belardietako landarea da, puntan lore hori ikusgarria duena.. Ranunculaceae familiako landare-genero bat osatzen du, 400 bat espezie biltzen dituena.
Gehienbat landare belarkarak dira, eta lore horiak edo zuriak dituzte (edo zuriak baina erdialdea horia dutela), edo gorriak edo laranjak. Espezie batzuk urtebete bizi dira, eta beste batzuk, bi urte.
Espezie guztiak pozoitsuak dira janez gero, protoanemonima baitute, baina ganaduak ez ditu jaten gustu txarra dutelako.
Espezie hautatuakLeinikit (Ranunculus) on leinikkikasveihin (Ranunculaceae) kuuluva kasvisuku. Siihen kuuluu noin 300 lajia, joista suurin osa kasvaa pohjoisen pallonpuoliskon viileillä ja lauhkeilla alueilla.
Kasvit ovat pääasiassa ruohomaisia ja yleensä monivuotisia, kirkkaan valko- tai keltakukkaisia. Kukat ovat yksittäin. Verho- ja terälehtiä kukassa on yleensä viisi. Terälehdet ovat usein kiiltäviä ja niiden tyvessä on mesikuoppa. Valkokukkaisilla on kuitenkin keltaterälehtisten tapaan keltainen keskus. Pieni osa lajeista on yksivuotisia, tai esimerkiksi punainen- tai oranssiterälehtisiä. Leinikkien hedelmät ovat pähkylöitä.[1]
Kaikki leinikit sisältävät tuoreina myrkyllisiä yhdisteitä. Glykosideihin kuuluva ranunkuliini hajoaa haihtuvaksi protoanemoniiniksi.[2] Kasvien kitkerän maun vuoksi eläimet kuitenkin jättävät ne yleensä syömättä.[3] Naudat ja hevoset saattavat syödä vahingossa leinikkejä, jos pienikokoisia kasveja kasvaa korkeassa ruohikossa.
Leinikkien myrkyllisyys katoaa kasvin kuivuessa, joten niitä sisältävä kuivaheinä ei ole myrkyllistä.[4][5]
Ryhmälajit: Osa leinikeistä lisääntyy apomiktisesti. Nämä lajit muodostavat jopa satojen pikkulajien ryhmiä.
Leinikit (Ranunculus) on leinikkikasveihin (Ranunculaceae) kuuluva kasvisuku. Siihen kuuluu noin 300 lajia, joista suurin osa kasvaa pohjoisen pallonpuoliskon viileillä ja lauhkeilla alueilla.
Kasvit ovat pääasiassa ruohomaisia ja yleensä monivuotisia, kirkkaan valko- tai keltakukkaisia. Kukat ovat yksittäin. Verho- ja terälehtiä kukassa on yleensä viisi. Terälehdet ovat usein kiiltäviä ja niiden tyvessä on mesikuoppa. Valkokukkaisilla on kuitenkin keltaterälehtisten tapaan keltainen keskus. Pieni osa lajeista on yksivuotisia, tai esimerkiksi punainen- tai oranssiterälehtisiä. Leinikkien hedelmät ovat pähkylöitä.
Kaikki leinikit sisältävät tuoreina myrkyllisiä yhdisteitä. Glykosideihin kuuluva ranunkuliini hajoaa haihtuvaksi protoanemoniiniksi. Kasvien kitkerän maun vuoksi eläimet kuitenkin jättävät ne yleensä syömättä. Naudat ja hevoset saattavat syödä vahingossa leinikkejä, jos pienikokoisia kasveja kasvaa korkeassa ruohikossa.
Leinikkien myrkyllisyys katoaa kasvin kuivuessa, joten niitä sisältävä kuivaheinä ei ole myrkyllistä.
Ranunculus
Les renoncules (genre Ranunculus) sont des plantes herbacées, annuelles ou vivaces, de la famille des Ranunculaceae. Elles comportent près de 500 espèces mais Ranunculus auricomus comprend un ensemble très complexe de 800 taxons apomictiques, auxquels certains botanistes ont donné le rang d'espèces ou de micro-espèces[1]. Elles ont un port très différent selon les espèces et sont le plus souvent des végétaux herbacés vivaces. Aux latitudes tropicales, ce sont plutôt des plantes d'altitude.
Le nom de renoncule dérive du latin ranunculus (« petite grenouille »), diminutif de rana (cf rainette), car plusieurs espèces sont aquatiques et plusieurs autres affectionnent les endroits humides que fréquentent ces amphibiens[2].
Ses autres noms ou surnoms sont : grenouillette, fleur de l'impatience, « goblet du diable » à cause de ses propriétés toxiques. Certaines espèces sont surnommées « fleur de beurre » en allemand (Butterblume, parallèlement à scharfer Hahnenfuß) et au néerlandais (boterbloem) et « tasse de beurre » en anglais (buttercup), car une mince couche lipidique située sous l'épiderme des pétales les rend brillantes, produisant un reflet jaune qui évoque la couleur du beurre. Cette propriété est également à l'origine du nom vernaculaire de « bouton-d'or » couramment donné à plusieurs espèces de renoncules à fleurs jaunes (renoncule âcre (Ranunculus acris), renoncule bulbeuse Ranunculus bulbosus), renoncule graminée Ranunculus gramineus, renoncule rampante (Ranunculus repens)…).
Plantes herbacées à fleurs simples en forme de coupe, formées de cinq pétales serrés et brillants, aux couleurs vives, jaunes ou blancs, très rarement rouges. Cette brillance pourrait imiter la présence de gouttelettes de nectar sur les pétales, contribuant au pouvoir attracteur de la fleur facilitant la pollinisation entomophile[3].
Leurs feuilles, à nervures généralement palmées et très découpées (palmatilobées), s'accrochent à la base d'une longue tige qui porte, à son extrémité, une ou plusieurs fleurs. Elles ont une saveur âpre due aux différents principes actifs toxiques qu'elles contiennent.
Leur fruit est un akène ou un follicule, parfois une baie, une drupe ou une capsule.
Les renoncules aquatiques (renoncule aquatique (Ranunculus aquatilis), renoncule peltée Ranunculus peltatus...) forment un groupe à part. Ce sont des plantes à fleurs blanches, avec des feuilles immergées divisées en lanières et des feuilles émergées arrondies. Elles poussent dans les mares et les cours d'eau.
La renoncule des fleuristes (Ranunculus asiaticus) est originaire d'Asie et a été introduite en France par les croisés de Saint Louis qui l'ont découverte en Terre sainte.
(Liste non exhaustive)
Les renoncules poussent dans les régions tempérées ou froides. On peut citer le bouton d'or, la renoncule d'Asie, et les nombreuses renoncules de montagne et des zones froides.
Les renoncules apprécient généralement la terre légère et riche et des lieux ensoleillés à semi-ombragés, pour une floraison estivale. De nombreuses espèces sont des plantes bioindicatrices de l'état des sols : leur présence traduit un engorgement en eau et matière organique animale (renoncule sarde lors de surpâturage, d'excès de fumier, lisier ou purin) ou humaine (renoncule scélérate en sortie de fosse septique, station d'épuration) qui provoque des hydromorphismes (renoncule bulbeuse en zone régulièrement inondée. Lorsqu'elles dominent la flore, elles témoignent d'un compactage du sol (la renoncule bulbeuse, rampante et sarde indiquent un passage des engins agricoles, un piétinement du sol ou le surpâturage des prairies par temps humide ou pluvieux)[4].
Toutes les plantes de la famille des renoncules contiennent un composé toxique connu sous le nom de protoanémonine en quantité variable. Ce composé est issu de la transformation par hydrolyse de la ranunculine (es) (appelée aussi ranunculoside, ce composé volatil est un hétéroside de lactone)[5]. Lors de dessication il se transforme en anémonine[6].
Le contact avec le jus de la plante ou les feuilles endommagées, écrasées ou ingérées favorise cette hydrolyse et la formation de protoanémonine rubéfiante et vésicante qui peut provoquer des démangeaisons, des éruptions cutanées ou des cloques sur la peau ou les muqueuses. Chez les espèces riches en protoanémonine (telles que la renoncule scélérate des étangs et la renoncule thora des massifs calcaires), l'ingestion provoque une sensation de brûlure dans la bouche et la gorge, la salivation, la stomatite avec formation de cloques, des nausées, l'œsophagite, une violente inflammation de l'estomac et de l'intestin, des vomissements, des coliques, la diarrhée, une intense sécrétion urinaire avec urines sanglantes et douloureuses (hématurie)[7]. En cas de contact avec la peau, les sucs des renoncules peuvent provoquer une dermite irritative ou une photodermatite[6] et avec les yeux une blépharite, une conjonctivite. Consommés crus en trop grande quantité, ou chez certains sujets sensibles, les feuilles ont alors une toxicité dangereuse : la toxine peut être à l'origine d'étourdissements, de spasmes et de paralysie à l'origine d'une détresse respiratoire pouvant occasionner la mort[7]. La causticité des sucs fait que les accidents se limitent généralement à des brûlures buccales. L'empoisonnement est très rare chez les humains ainsi que chez le bétail qui évite de brouter les renoncules fraîches[6]. Ces irritations qui suivent leur ingestion décourage en effet les animaux d'en consommer de grandes quantités[7]. Certaines espèces sont utilisables après avoir été bouillies à plusieurs eaux. La dessiccation détruit également la protoanémonine qui se transforme en anémonine, substance non vésicante[8]. Cette propriété est bien avérée pour le bétail. C'est pourquoi sa présence dans le foin bien sec, bien que non conseillée, n'est pas trop dangereuse.
Cette propriété inflammatoire de la protoanémonine était utilisée par les mendiants au Moyen Age qui provoquaient sur leur visage et sur leurs mains des exanthèmes, ulcérations d'apparition aiguë, en se frictionnant la peau avec le suc de la Renoncule scélérate ou de la Clématite des haies afin d'inspirer la pitié des passants. Ils guérissaient ensuite ces affections cutanées en les recouvrant de feuilles de bette[9].
Selon les herboristes, ses propriétés irritantes pourraient être utilisées par les amateurs de pêche ou de lombricompostage pour récolter des vers de terre. Verser sur le sol un thé à base de renoncules attirerait ces invertébrés à la surface[10].
Les études ethnobotaniques montrent que les renoncules ont servi de remède médicinal, en vertu du principe de Paracelse « Tout est poison, rien n'est poison : c'est la dose qui fait le poison ». Elles ont en effet des propriétés diaphorétiques, antispasmodiques, analgésiques et rubéfiantes. Les Iroquois utilisaient notamment Ranunculus bulbosus et Ranunculus abortivus contre les abcès, les maux de gorge, les morsures de serpent et les empoisonnements, la variole et même en application externe (sic) contre la syphilis[11].
Beaucoup de renoncules ont été consommées en période de famine. Malgré leur saveur fade, les racines, feuilles et fleurs étaient bouillies ou macérées dans de l'eau pendant quelques heures. Les boutons floraux de diverses renoncules peuvent être conservés dans du Vinaigre après avoir été bouillis. L'homme ne mange plus guère de plantes de cette famille, dont plusieurs membres sont d'ailleurs mortels s'ils sont consommés crus à faible dose[12]. Il lui arrive pourtant de consommer le Populage et la Ficaire. Toxique à l'état adulte, cette dernière peut être mangée crue (feuilles au goût acidulé et légèrement épicé, riches en vitamine C, ce qui vaut à cette plante l'appellation d'« épinard des bûcherons ») et cuite à l'état jeune. De même, les tubercules cuits à l'eau salée fourniraient un plat, parait-il assez fin. La dessiccation détruit également la protoanémonine qui se transforme en anémonine, substance non vésicante[13].
En séchant, la protoanémonine se transforme en anémonine, qui n'est pas irritante. Aussi la présence de renoncules, non broutées au pré, ne pollue pas le foin pour le bétail[14].
Certaines espèces sont cultivées comme plantes ornementales.
Les fleurs jaunes servaient à donner des colorants à mordant, teinture de faible qualité. Mélangées avec de l'alun utilisé comme mordant, elles donnaient un ton fauve, avec du chrome un ton vert, et avec de l'étain un ton jaune[15].
Les enfants se livrent encore parfois à un jeu qui consiste à prendre une fleur de renoncule (notamment les boutons d'or) bien ouverte et placer la corolle miroitante sous le menton d’un ami ou d’une amie. Ils lui demandent « Aimes-tu le beurre ? » et la réponse est invariablement affirmative : le jaune de la fleur, le soleil aidant, se reflète en effet sur sa peau[16]. L'explication physiologique de cette propriété n'a été donnée qu'au XXIe siècle : la réflexion orientée du faisceau lumineux provient de la couche superficielle épidermique transparente constituée de cellules très plates chargées de pigments caroténoïdes tandis qu’une coloration diffuse jaunâtre provient de la dispersion de la lumière par une couche sous-jacente chargée de grains d’amidon. L’ensemble donne ce jaune intense et brillant qui intervient probablement dans l’attraction des insectes pollinisateurs[17].
Ranunculus
Les renoncules (genre Ranunculus) sont des plantes herbacées, annuelles ou vivaces, de la famille des Ranunculaceae. Elles comportent près de 500 espèces mais Ranunculus auricomus comprend un ensemble très complexe de 800 taxons apomictiques, auxquels certains botanistes ont donné le rang d'espèces ou de micro-espèces. Elles ont un port très différent selon les espèces et sont le plus souvent des végétaux herbacés vivaces. Aux latitudes tropicales, ce sont plutôt des plantes d'altitude.
Is géineas mór é Ranunculus, (Gaeilge: fearbán, crobh préacháin, nó cam an ime) agus cuid mhór speiceas ann, thart faoi 400 speiceas de phlandaí. San áireamh tá cam an ime, an ghlasair léana, an néal uisce agus lus na gcnapán ach ní an gharra bhuí gur Papaveraceae í agus atá mar chuid de chlann na bpoipíní.
Ranúnculo[1] é o nome común que designa as plantas do xénero Ranunculus, un xénero de preto de 400 especies de plantas da familia das ranunculáceas.
Son as máis das veces plantas herbáceas perennes con flores amarelas ou brancas (ou brancas co centro amarelo), algunhas son anuais e outras bienais. Outras teñen flores vermellas ou alaranxadas ou como a R. auricomus que non ten pétalos.
Algunhas especies como R. peltatus ou R.batrachium, medran en correntes de auga e teñen dous tipos de follas, unhas mergulladas da auga e outras boiantes na tona. É por isto que moitas veces estas plantas se denominen oucas, xa que lembran ás verdadeiras oucas mariñas.
Todas as especies son velenosas polo seu contido en protoanemonina cando son comidas polo gando, mais o seu gusto acre fai que as desprecen.
Ranúnculo é o nome común que designa as plantas do xénero Ranunculus, un xénero de preto de 400 especies de plantas da familia das ranunculáceas.
Son as máis das veces plantas herbáceas perennes con flores amarelas ou brancas (ou brancas co centro amarelo), algunhas son anuais e outras bienais. Outras teñen flores vermellas ou alaranxadas ou como a R. auricomus que non ten pétalos.
Algunhas especies como R. peltatus ou R.batrachium, medran en correntes de auga e teñen dous tipos de follas, unhas mergulladas da auga e outras boiantes na tona. É por isto que moitas veces estas plantas se denominen oucas, xa que lembran ás verdadeiras oucas mariñas.
Todas as especies son velenosas polo seu contido en protoanemonina cando son comidas polo gando, mais o seu gusto acre fai que as desprecen.
Lista parcial de especies Ranunculus abnormis Ranunculus aducus Ranunculus acetosellifolius Ranunculus aconitifolius Ranunculus acraeus Ranunculus acris - herba dos mendigos Ranunculus aduncus Ranunculus alnetorum Ranunculus alpestris Ranunculus amplexicaulis Ranunculus angustifolius Ranunculus aquatilis - ouca Ranunculus arvensis - arvense Ranunculus asiaticus Ranunculus auricomus Ranunculus barceloi Ranunculus batrachioides Ranunculus bulbosus - herba veluda, pé de galiña Ranunculus bullatus - flor de San Diego Ranunculus bupleuroides Ranunculus californicus Ranunculus carinthiacus Ranunculus carlittensis Ranunculus cortusifolius Ranunculus cymbalaria Ranunculus demissus Ranunculus envalirensis Ranunculus flammula - bugallón, flámula, centella, herba do pobre, herba dos pordioseiros, lanzoa, lenzoá Ranunculus fluitans Ranunculus glaberrimus Ranunculus glacialis Ranunculus gouanii Ranunculus gramineus Ranunculus granatensis Ranunculus gregarius Ranunculus hederaceus - herba da prata Ranunculus henriquesii Ranunculus hispidus Ranunculus lapponicus Ranunculus laricifolius Ranunculus lateriflorus Ranunculus lingua - herba do pobre (tamén chamada bugallón) Ranunculus longipes Ranunculus lyallii Ranunculus macrophyllus Ranunculus malessanus Ranunculus monspeliacus Ranunculus montserratii Ranunculus muricatus Ranunculus nigrescens Ranunculus nodiflorus Ranunculus occidentalis Ranunculus ollissiponensis Ranunculus ololeucos Ranunculus omiophyllus Ranunculus ophioglossifolius Ranunculus paludosus Ranunculus parnassifolius Ranunculus parviflorus Ranunculus peltatus - herba da prata, ouca Ranunculus penicillatus Ranunculus platanifolius Ranunculus polyanthemophyllus Ranunculus pseudomillefoliatus Ranunculus puberulus Ranunculus pygmaeus Ranunculus pyrenaeus Ranunculus repens - herba belida, patelo Ranunculus ruscinonensis Ranunculus sardous Ranunculus sceleratus - herba sardoa Ranunculus seguieri Ranunculus septentrionalis Ranunculus serpens Ranunculus sieboldii Ranunculus spicatus Ranunculus thora Ranunculus trichophyllus Ranunculus trilobus Ranunculus tripartitus Ranunculus tuberosus Ranunculus valdesii Ranunculus weyleriŽabnjaci (Ranunculus), velki biljni rod iz porodice žabnjakovki i reda žabnjakolike koji su prema ovom rodi i dobili ime. Opisao ga je Linnaeus još 1750-tih godina.
Žabnjaci su trajnice, uglavnom otrovne biljke koje raste po vlažnim livadama i pašnjacima, te srodne također otrovnoj kaljužnici (Caltha), šumarici (Anemone), kukurijeku (Helleborus) i drugima. Ime dolazi od latinskog rana= žaba, možda upravo zato što vole vlažna staništa.
Gotovo sve vrste imaju žuti cvijet, a čitav rod u Hrvatskoj je zaštićen, neke od njih i strogo zaštićene.
Na popisu se nalazi blizu 1600 priznatih vrsta[1]:
Žabnjaci (Ranunculus), velki biljni rod iz porodice žabnjakovki i reda žabnjakolike koji su prema ovom rodi i dobili ime. Opisao ga je Linnaeus još 1750-tih godina.
Žabnjaci su trajnice, uglavnom otrovne biljke koje raste po vlažnim livadama i pašnjacima, te srodne također otrovnoj kaljužnici (Caltha), šumarici (Anemone), kukurijeku (Helleborus) i drugima. Ime dolazi od latinskog rana= žaba, možda upravo zato što vole vlažna staništa.
Gotovo sve vrste imaju žuti cvijet, a čitav rod u Hrvatskoj je zaštićen, neke od njih i strogo zaštićene.
Maslenka[1][2] (Ranunculus) je ród ze swójby maslenkowych rostlinow (Ranunculaceae).
Wobsahuje sćěhowace družiny:
Maslenka (Ranunculus) je ród ze swójby maslenkowych rostlinow (Ranunculaceae).
Wobsahuje sćěhowace družiny:
alpska maslenka (Ranunculus alpestris) běła maslenka (Ranunculus aconitifolius) blěda maslenka (Ranunculus sardous) blušćojta maslenka (Ranunculus hederaceus) brejnininska maslenka (Ranunculus breyninus) dulkata maslenka (Ranunculus bulbosus) grenjerska maslenka (Ranunculus villarsii) hórska maslenka (Ranunculus montanus) ilěrska maslenka (Ranunculus illyricus) jědojta maslenka (Ranunculus sceleratus) jěra maslenka (Ranunculus acris) kašubska maslenka (Ranunculus cassubicus) korjenita maslenka (Ranunculus serpens) korutanska maslenka (Ranunculus carinthiacus) łažawa maslenka (Ranunculus repens) ležaca maslenka (Ranunculus reptans) lěsna maslenka (Ranunculus nemorosus) lodowcowa maslenka (Ranunculus glacialis) mjechka maslenka (Ranunculus lanuginosus) niska maslenka (Ranunculus ficaria) přeměnita maslenka (Ranunculus hybridus) rěčna maslenka (Ranunculus flammula) rólna maslenka (Ranunculus arvensis) seršćowcowa maslenka (Ranunculus penicillatus) sněhběła maslenka (Ranunculus ololeucos) šepjerjaca maslenka (Ranunculus circinatus) škitojta maslenka (Ranunculus peltatus) třidźělna maslenka (Ranunculus tripartitus) ćeńka maslenka (Ranunculus trichophyllus) wódna maslenka (Ranunculus aquatilis) wodoklonowa maslenka (Ranunculus platanifolius) wosebna maslenka (Ranunculus polyanthemus) wutrobojta maslenka (Ranunculus parnassiifolius) wysoka maslenka (Ranunculus lingua) złota maslenka (Ranunculus auricomus) žołmjaca maslenka (Ranunculus fluitans)Ranunculus (L., 1753) è un genere di piante erbacee appartenente alla famiglia delle Ranunculaceae, che comprende oltre 1600 specie (il numero è variabile secondo le varie classificazioni) originarie delle zone temperate e fredde del globo[1].
I ranuncoli sono fiori semplici ma eleganti provenienti dall'Asia. La conoscenza di queste piante è molto antica. I turchi chiamavano queste piante “fiori doppi di Tripoli”; mentre lo scrittore e filosofo romano Apuleio (125 – 170) le nominava come “erba scellerata” a causa della loro tossicità; i greci, più anticamente, avevano invece trovato il nome di “batrachion” (vedi paragrafo seguente). Così con queste informazioni il botanico italiano Paolo Bartolomeo Clarici (1664 – 1725) introduce la descrizione del ranuncolo in un suo scritto[2].
Il nome generico (Ranunculus), passando per il latino, deriva dal greco batrachion[3], e significa piccola rana (è Plinio scrittore e naturalista latino, che c'informa di questa etimologia) in quanto molte specie di questo genere prediligono le zone umide, ombrose e paludose, habitat naturale degli anfibi.
La denominazione scientifica attualmente accettata è stata proposta da Carl von Linné (1707–1778), biologo e scrittore svedese, considerato il padre della moderna classificazione scientifica degli organismi viventi, nella pubblicazione Species Plantarum del 1753.
I dati morfologici si riferiscono soprattutto alle specie europee e in particolare a quelle spontanee italiane.
Sono piante erbacee soprattutto terrestri con preferenza dei terreni palustri lievemente acidi, ma esistono anche specie acquatiche (anfibie). Il ciclo biologico è perenne (ma anche annuale). Possono raggiungere un metro di altezza. I tipi biologici prevalenti sono emicriptofite scaposae (H scap) per le perenni e terofite scapose (T scap) per le annuali, mentre quelle acquatiche sono in prevalenza idrofite radicanti (I rad). Tutta le piante sono prive di cellule oleifere.
Normalmente le radici sono secondarie da rizoma di tipo fascicolato. In alcune specie (Ranunculus bulbosus) le parti corticali (= corteccia primaria) della radice possono trasformarsi in parenchimi di riserva (contenenti granuli amilacei)[3]. In altre (Ranunculus ficaria) sono presenti dei tuberi radicali.
Il fusto ha un portamento eretto o strisciante. Può essere più o meno foglioso e ramoso. Nelle specie acquatiche è sommerso e di tipo flaccido senza tessuti di sostegno.
Le foglie si dividono in basali o cauline. La lamina può essere intera o anche profondamente incisa in 3 o più lobi (di tipo palmatosetta) a sua volta ulteriormente suddivisi. I segmenti terminali possono essere lobati, lanceolati fino a strette lacinie. Quelle cauline sono disposte lungo il fusto in modo alterno, sono più ridotte e generalmente a forma di lacinie specialmente vicino all'infiorescenza. Nelle specie acquatiche le foglie sommerse sono divise in lacinie capillari, mentre le foglie emerse sono sviluppate normalmente.
L'infiorescenza si compone di fiori peduncolati (raramente sessili) solitari di tipo monocasio. Il numero dei fiori varia da uno a 50. I vari peduncoli fiorali sono posizionati all'ascella delle foglie superiori.
I fiori sono ermafroditi, emiciclici e attinomorfi. I fiori sono di tipo molto arcaico anche se il perianzio[4] (o più esattamente il perigonio[5]) di questo fiore è derivato dal perianzio di tipo diploclamidato (tipico dei fiori più evoluti), formato cioè da due verticilli ben distinti e specifici: sepali e petali. Il diametro dei fiori varia (nelle specie europee) da 5 a 35 mm.
I frutti sono degli aggregati di acheni e formano una struttura a spiga ovata o emisferica posta all'apice del peduncolo fiorale. Ogni singolo achenio, il quale contiene un solo seme, ha una forma ovata o subsferica, appiattita, compressa ai lati e con un rostro o breve becco apicale più o meno ricurvo. La superficie può essere liscia o rugosa oppure striata da solchi, glabra o pubescente fino a spinosa. In quest'ultimo caso viene favorita la dispersione zoocora dei semi. La massima dimensione degli acheni è 4,5 mm.
La riproduzione dei ranuncoli avviene per via sessuata grazie all'impollinazione degli insetti pronubi (soprattutto api) in quanto sono piante provviste di nettare (impollinazione entomogama). Sono possibili altri tipi di riproduzione; ad esempio alcune specie sono caratterizzate da alcune particolarità anatomiche e morfologiche come la possibilità di far germogliare le gemme ascellari[9].
Le specie di questo genere hanno una distribuzione mondiale e comunque zone a clima temperato; quindi, oltre al Mediterraneo e l'Europa, l'Asia centrale a nord delle grandi catene montuose, nella regione del Capo del Sudafrica, California, Florida e Cile centrale. L'habitat è il più vario: prati, zone paludose, ambienti rocciosi, aree incolte e altro ancora.
Il genere Ranunculus è un gruppo molto numeroso di piante comprendente oltre 1600 specie originarie delle zone temperate e fredde del globo, delle quali quasi un centinaio appartengono alla flora spontanea italiana. La famiglia delle Ranunculaceae invece comprende oltre 2500 specie distribuite su 58 generi[5].
Molte specie sono endemiche, altre frammentate in gruppi non sempre bene circoscritti (in tutto il mondo sono stati determinati oltre 25 gruppi di ranuncoli). Nella flora spontanea italiana sono definiti i seguenti gruppi[10]:
La divisione del genere in due sottogeneri (quello terrestre e quello acquatico) non trova concordi tutti i botanici, alcuni dei quali preferiscono scindere il gruppo in due generi distinti. Anche la posizione della specie Ranunculus ficaria, all'interno del genere, è controversa probabilmente per le sue particolari caratteristiche riproduttive e anatomiche (la presenza di bulbilli all'ascella delle foglie[11], o la presenza di un solo cotiledone invece dei due delle dicotiledoni[12]). Un'altra specie “ai margini del genere” è Ranunculus falcatus L. che ultimamente[13] è stata inserita nel genere Ranunculus, mentre in Pignatti[14] appartiene ad un altro genere: Ceratocephalus. La comprensione generale di questo genere è ostacolata anche dal fatto che tutti gli studi più recenti sono basati su flore locali e quindi le classificazioni proposte per una regione difficilmente possono essere utilizzate per altre zone poste anche in continenti diversi[15].
Le specie spontanee del genere Ranunculus della nostra flora sono suddivise in tre sezioni (suddivisione storica a carattere pratico in uso presso gli orticoltori organizzata in base al colore della corolla)[16]:
Un'altra suddivisione, che prende in considerazione caratteristiche morfologiche ed anatomiche più consistenti, è quella che divide il genere in due sottogeneri (o subgeneri)[10]:
Oltre alle sezioni sopraindicate elenchiamo altre sottodivisioni del genere relative alle specie europee[17]:
Qui di seguito viene proposta una possibile classificazione scientifica di questo genere[18]:
Nella famiglia delle Ranunculaceae il genere di questa voce insieme ai generi Clematis, Trautvetteria (genere di piante dell'Asia e America del Nord) e Anemone formano probabilmente un clade ben definito basato su alcune sinapomorfie quali la particolare morfologia dell'achenio, la presenza del glucoside “ranunculina” e naturalmente sull'analisi di alcune sequenze del DNA di queste piante[20]. All'interno di questo clade altri generi affini come Ceratocephalus Pers. e Myosurus L. si sono rivelati come “clade-sorella” del genere Ranunculus (ma sempre generi distinti), mentre da quest'ultimo andrebbe escluso il gruppo Ficaria (come pure il gruppo Coptidum). Generi come Peltocalathos, Callianthemoides, Halerpestes e Beckwithia occupano posizioni intermedie[21]. Il cladogramma “A” (tratto dallo studio sopracitato e semplificato) dimostra chiaramente la relazione tra i vari generi affini ai ranuncoli, ma anche la posizione “esterna” del controverso gruppo Ficaria.
Dalla ricerca citata precedentemente si sono evidenziati 8 gruppi (o cladi) di ranuncoli ben definiti relativi a precise zone ecologiche (zone umide, ad elevata altitudine e/o latitudine, regioni marittime, ecc.). Risulta inoltre che i gruppi alpini si sono probabilmente sviluppati da antenati abitatrici delle relative pianure sottostanti. La separazione del genere Ranunculus dagli altri generi affini è avvenuta durante il periodo Eocene – Oligocene (più probabilmente 24 milioni di anni fa). Quindi l'inizio della speciazione all'interno del genere si è avuta nel Miocene, mentre nell'area del Mediterraneo si è avuta tra il Pliocene e il Pleistocene, ossia dopo (o al massimo durante) l'istituzione del clima mediterraneo. Mentre i vari periodi di clima più freddo hanno favorito la diversificazione dei gruppi alpini. È quindi evidente che la grande varietà di ranuncoli europei è dovuta alla vasta gamma di differenti habitat della regione mediterranea (sono circa 160 le specie di ranuncoli della zona mediterranea delle quali 78 sono endemiche)[21]. Il cladogramma “B” riassume la filogenesi dei vari gruppi di ranuncoli (le indicazioni sull'habitat e sulla distribuzione alla destra dei gruppi è approssimativamente indicativa e semplificata).
Come si è detto in precedenza il “grosso” della speciazione di questo gruppo è iniziata nel Miocene, il cladogramma (o meglio il cronogramma) “F” sempre tratto dallo studio citato[21] cerca di dare una collocazione temporale alla formazione dei vari cladi dei ranuncoli. La scala temporale negli ultimi 10 milioni di anni è stata dilatata per migliorare la definizione.
Il genere è molto esteso e spesso le differenze tra specie e specie è minima. In particolare le specie acquatiche presentano una grande plasticità fenotipica soprattutto in relazione all'ambiente di crescita (livello dell'acqua, velocità di flusso, periodi di inondazione contrapposti a periodi di relativa siccità, ecc.). Questa variabilità è sia intra-individuale che inter-individuale. Ad esempio il Ranunculus aquatilis presenta delle foglie laciniate e capillari nella zona sommersa, mentre in superficie le foglie hanno una lamina più estesa e quindi adatta a fotoperiodi più lunghi. Questa distribuzione tra i due tipi di foglie è diversa oltre che nello stesso individuo anche tra individui diversi a seconda della porzione sommersa rispetto a quella emersa del caule[22].
Delle circa 80 specie spontanee in Italia citeremo:
Lo stesso argomento in dettaglio: Specie italiane di Ranunculus. Tra le specie coltivate ricordiamo:
Questa entità ha avuto nel tempo diverse nomenclature. L'elenco che segue indica alcuni tra i sinonimi più frequenti[23]:
Gli utilizzi principali delle piante di questo genere sono:
Queste piante contengono l'anemonina; una sostanza particolarmente tossica per animali e uomini. Infatti gli erbivori brucano le foglie di queste piante con molta difficoltà e solamente dopo una buona essiccazione (erba affienata) che fa evaporare le sostanze più pericolose. Anche le api evitano di bottinare il nettare dei “ranuncoli”. Sulla pelle umana queste piante possono creare delle vesciche (dermatite); mentre sulla bocca possono provocare intenso dolore e bruciore alle mucose[16]. In particolare la specie R. ficaria contiene acido ficarico, saponine e tannini con proprietà molto pronunciate e responsabili di seri inconvenienti. Il suo uso pratico in erboristeria è sconsigliato.
In particolare (sempre secondo la medicina popolare) per queste piante si danno le seguenti indicazioni:
In genere però data la tossicità di tutte le specie di ranuncoli se ne sconsiglia l'uso interno come infusi o succhi di qualsiasi tipo.
I bulbilli e le giovani foglie di R. ficaria, dopo opportuna lessatura, vengono consumate da alcune popolazioni come legumi. La raccolta a scopo alimentare di R. ficaria deve avvenire prima della fioritura in quanto, durante e dopo, la pianta contiene protoanemonina, di sapore aspro ed è velenosa per l'uomo.
La coltivazione di queste piante in Italia è documentata da oltre 500 anni. Padre Agostino del Ricco c'informa che nel 1592 nei giardini fiorentini ”si coltivano Ranuncholi di più sorti”[16]. Infatti oltre all'interesse farmaceutico queste piante sono usate nel giardinaggio in quanto rustiche e facili da mantenere. Prediligono posizioni di medio sole con terreno soffice e abbastanza umido. Le specie annuali si moltiplicano con la semina o con la divisione dei cespi, mentre per le perenni si utilizzano i rizomi, detti volgarmente zampe, trapiantandoli in settembre-ottobre nei climi più caldi con fioritura nell'anno successivo da febbraio a giugno, e alla fine dell'inverno nelle zone con forti gelate, con fioriture da maggio in poi.
Ranunculus (L., 1753) è un genere di piante erbacee appartenente alla famiglia delle Ranunculaceae, che comprende oltre 1600 specie (il numero è variabile secondo le varie classificazioni) originarie delle zone temperate e fredde del globo.
I ranuncoli sono fiori semplici ma eleganti provenienti dall'Asia. La conoscenza di queste piante è molto antica. I turchi chiamavano queste piante “fiori doppi di Tripoli”; mentre lo scrittore e filosofo romano Apuleio (125 – 170) le nominava come “erba scellerata” a causa della loro tossicità; i greci, più anticamente, avevano invece trovato il nome di “batrachion” (vedi paragrafo seguente). Così con queste informazioni il botanico italiano Paolo Bartolomeo Clarici (1664 – 1725) introduce la descrizione del ranuncolo in un suo scritto.
Vėdrynas (lot. Ranunculus, angl. Buttercups, Spearworts, Water crowfoots vok. Hahnenfuß) – vėdryninių (Ranunculaceae) šeimos augalų gentis. Pavadinimas iš lot. rana – varlė, ranunculus – varliūkštis (keletas rūšių auga stovinčiame, varlių gyvenamajame vandenyje). Tai vienamečiai arba žoliniai augalai su pirštiškai ar plunksniškai skaldytais lapais. Žiedai geltoni, pavieniai arba po keletą susibūrę į žiedynus. Kuokelių ir piestelių daug. Vaisiai – riešutėliai. Augalus apdulkina vabzdžiai. Visos vėdryno rūšys yra nuodingos.
Paplitę visame žemės rutulyje. Gentyje yra apie 400 rūšių, Lietuvoje – 12 rūšių:
Gundegas (Ranunculus) ir gundegu dzimtas augu ģints. Ģintī iekļauto sugu skaits pēc dažādiem autoriem variē no 250 līdz 500 sugām. Visas gundegu sugas ir indīgas.
Latvijā ir sastopamas 17 gundegu ģints sugas. Tās ir šādas:
Tiek diskutēts, vai Latvijā ir sastopama arī astoņpadsmitā suga — Stevena gundega (Ranunculus stevenii).
Gundegas (Ranunculus) ir gundegu dzimtas augu ģints. Ģintī iekļauto sugu skaits pēc dažādiem autoriem variē no 250 līdz 500 sugām. Visas gundegu sugas ir indīgas.
Ranunculus is de botanische naam van een geslacht van planten in de familie Ranunculaceae. Het geslacht omvat onder andere de boterbloemen en de waterranonkels. Afhankelijk van de taxonomische opvatting telt het tussen de 250 tot 600 soorten.
Het zijn meestal overblijvende, kruidachtig planten met helder gele of soms witte bloemen. Als de kroonbladen wit zijn, is het centrum wel geel.
Er is een aantal eenjarige of tweejarige soorten, en enkele hebben oranje of rode bloemen.
Alle Ranunculus-soorten zijn giftig voor vee, maar hun onaangename geur zorgt dat het vee ze vanzelf laat staan. Vergiftiging kan wel optreden wanneer boterbloemen overvloedig voorkomen in reeds afgegraasde weiden waar weinig eetbaars overgebleven is. De giftige stoffen (vooral protoanemonine) worden grotendeels afgebroken wanneer de plant gedroogd wordt, waardoor hooi met gedroogde boterbloemen ertussen wel veilig is.
Enkele soorten worden in tuinen gehouden, waar cultivars gekweekt worden vanwege hun grote, helder gekleurde bloemen.
Bloemdiagram van boterbloem
Scherpe boterbloem in grasland
... · Aconitum (Monnikskap) · Actaea · Adonis · Aquilegia (Akelei) · Anemone (Anemoon) · Caltha (Dotterbloem) · Clematis · Consolida (Ridderspoor) · Delphinium (Ridderspoor) · Eranthis · Helleborus (Nieskruid) · Hepatica · Myosurus · Nigella (Nigelle) · Pulsatilla · Ranunculus (Boterbloem) · Thalictrum (Ruit) · Trollius · ...
Ranunculus is de botanische naam van een geslacht van planten in de familie Ranunculaceae. Het geslacht omvat onder andere de boterbloemen en de waterranonkels. Afhankelijk van de taxonomische opvatting telt het tussen de 250 tot 600 soorten.
Het zijn meestal overblijvende, kruidachtig planten met helder gele of soms witte bloemen. Als de kroonbladen wit zijn, is het centrum wel geel.
Er is een aantal eenjarige of tweejarige soorten, en enkele hebben oranje of rode bloemen.
Alle Ranunculus-soorten zijn giftig voor vee, maar hun onaangename geur zorgt dat het vee ze vanzelf laat staan. Vergiftiging kan wel optreden wanneer boterbloemen overvloedig voorkomen in reeds afgegraasde weiden waar weinig eetbaars overgebleven is. De giftige stoffen (vooral protoanemonine) worden grotendeels afgebroken wanneer de plant gedroogd wordt, waardoor hooi met gedroogde boterbloemen ertussen wel veilig is.
Enkele soorten worden in tuinen gehouden, waar cultivars gekweekt worden vanwege hun grote, helder gekleurde bloemen.
Bloemdiagram van boterbloem
Scherpe boterbloem in grasland
Ranunculus eller soleie er ei planteslekt i soleiefamilien. Soleier har tre eller oftast fem gule, grøne eller brunlodne begerblad og oftast fem gule eller kvite blomsterblad med honninggrop nær grunnen (gjerne kalla kronblad). Av og til fylte blomstrar hos nokre av artane (kvitsoleie, engsoleie og krypsoleie). Tjuefem artar veks i Noreg.
Ranunculus eller soleie er ei planteslekt i soleiefamilien. Soleier har tre eller oftast fem gule, grøne eller brunlodne begerblad og oftast fem gule eller kvite blomsterblad med honninggrop nær grunnen (gjerne kalla kronblad). Av og til fylte blomstrar hos nokre av artane (kvitsoleie, engsoleie og krypsoleie). Tjuefem artar veks i Noreg.
Norske artar Issoleie (Ranunculus glacialis) Kvitsoleie (Ranunculus platanifolius) Kjempesoleie (Ranunculus lingua) Grøftesoleie (Ranunculus flammula) Evjesoleie (Ranunculus reptans) Lappsoleie (Ranunculus lapponicus) Setersoleie (Ranunculus hyperboreus) Dvergsoleie (Ranunculus pygmaeus) Snøsoleie (Ranunculus nivalis) Polarsoleie (Ranunculus sulphureus) Nyresoleie (Ranunculus auricomus) Engsoleie (Ranunculus acris) Krypsoleie (Ranunculus repens) Krattsoleie (Ranunculus polyanthemos) Knollsoleie (Ranunculus bulbosus) Ballastsoleie (Ranunculus sardous) Piggsoleie (Ranunculus arvensis) Saltsoleie (Ranunculus cymbalaria) Tiggarsoleie (Ranunculus sceleratus) Vårkål (Ranunculus ficaria) Leirsoleie (Ranunculus hederaceus) Storvassoleie (Ranunculus peltatus) Vassoleie (Ranunculus aquatilis) Småvassoleie (Ranunculus trichophyllus) Dvergvassoleie (Ranunculus confervoides)Soleieslekta (Ranunculus) er en planteslekt, ofte kalt «smørblomst» på folkemunne, og da gjerne om de vanlige artene engsoleie og krypsoleie. Kjempesoleie er den sjeldneste, og har status EN (sterkt truet) i den norske Rødlista. Issoleie er den arten av blomsterplanter som er funnet høyest over havet i Norge, 2270 moh. i Lom i Oppland. De aller fleste innen slekta er mer eller mindre giftig i frisk tilstand.
Artene i slekta er ett til flerårige urter. Bladene er hånddelte til hele. Blomstene har grønne begerformete blomsterblader. Blomstene kan ha 3, 5, eller flere gule, hvite eller andre fargede honningblader. Honningbladene har ei honninggrop nær festet. Smånøttene (frø) er glatte eller taggete, men de har aldri tverrgående ribber.
Arter i soleieslekta er funnet fra snaufjell til nesten havstrand. Det er arter som tåler relativt stort tørkepress, og det er arter som ikke overlever hvis ikke røttene er dekket med vann. Noen krever rik og kalkrik jord, mens tåler ikke rik og kalkrik jord.
Alle artene som er funnet i Norge er mere eller mindre giftig. Giften er i all hovedsak protoanemonin, som er et oljeaktig stoff med en skarp lukt og smak. Protoanemonin er kjemisk sett et lakton av krotonsyre. Stoffet er bundet som et glykosid i levende celler. Når cellene skades, omdannes protoanemonin til det nesten uvirksomme stoffet anemonin. Derfor er høy og silo av arter i soleieslekta så å si helt ufarlig.
Hvis en har spist en protoanemoninholdig plante, får man en brennende følelse i munn og svelg, og det dannes sannsynligvis blemmer. Symptomer som kommer litt senere er spyttmengden økes, man blir kvalm med sannsynlig oppkast, kolikksmerter og blodig diaré. Når protoanemoninet blir sugd opp i blodet, blir man svimmel og man får kramper. Kroppen prøver å bli kvitt protoanemoninet igjennom bl.a. urinen. Da blir urinveiene irriterte og betente. Man begynner å urinere ofte og mye, men senere urinerer man sjeldnere og mindre. Det oppstår blod i urinen, og det gjør vondt å urinere. Ved dødelige doser skyldes døden sirkulasjonssvikt og åndedrettssvikt. Holder man friske arter i soleieslekten lenge, blir først huden rød, deretter dannes det blemmer og huden verker. Dette har selvsagt sammenheng med, hvor tykk hud du har og over hvor lang tid.
Husdyr pleier å sky artene i soleieslekta. Men det er en sjelden gang iblant blitt observert dødelige forgiftninger hos sau og gris. Dette er da like etter de har fått kull, og de har da hatt lite annet å spise. Det er også noen indikasjoner på at plantene, som vokser nordpå og i høyfjellet, er så å si ufarlige. Da det er observert, at beitedyr kan beiter på dem uten tilsynelatende ubehag etterpå.
De to artene med høyest innhold av protoanemonin er tiggersoleie og sumpsoleie. Der tiggere under middelalderen gnidde plantedeler eller plantesaft fra tiggersoleie i ansiktet. For å få større medfølelse og dermed større inntekt, derav navnet.
Protoanemonin virker også sterkt veksthemmende på sopper.
Ranunculus kommer fra senlatin og betyr liten frosk, idet ordet er et diminutiv av rana som betyr frosk. Plinius (ca. år 70 e.Kr.) brukte navnet på en soleie. Opprinnelsen kommer antageligvis fra mange arter i soleieslekta trives i vann eller vannkant.
Soleieslekta (Ranunculus) er en planteslekt, ofte kalt «smørblomst» på folkemunne, og da gjerne om de vanlige artene engsoleie og krypsoleie. Kjempesoleie er den sjeldneste, og har status EN (sterkt truet) i den norske Rødlista. Issoleie er den arten av blomsterplanter som er funnet høyest over havet i Norge, 2270 moh. i Lom i Oppland. De aller fleste innen slekta er mer eller mindre giftig i frisk tilstand.
Hasło w Wikisłowniku Jaskier (Ranunculus L.) – rodzaj roślin zielnych z rodziny jaskrowatych. Rodzaj liczy według niektórych ujęć taksonomicznych ok. 400 gatunków występujących na całej kuli ziemskiej[3] z wyjątkiem obszarów nizinnych w strefie tropikalnej i Antarktydy[4]. W Polsce rośnie dziko 25 gatunków. Naukowa nazwa rodzaju to po łacinie zdrobniale „żabka”. Stosowana była już przez Pliniusza Starszego i jej geneza wiązana jest z podobieństwem siedlisk zajmowanych przez jaskry i żaby[5]. Jaskry występują głównie na mokrych łąkach, na mokradłach i w wodach, także w lasach i na suchych murawach, także w górach[6].
Rośliny jednoroczne i byliny[4]. Kwiaty zapylane są zwykle przez owady[6]. Większość gatunków uważana jest za rośliny trujące. Zawierają trującą protoanemoninę, która narkotycznie oddziałuje na układ nerwowy. Rozkłada się ona podczas suszenia. Rośliny mają charakterystyczny zapach i ostry smak, co ogranicza przypadki ostrych zatruć doustnych. Częste są natomiast przypadki podrażnienia skóry lub błon śluzowych układu trawiennego. Podstawowa liczba chromosomów x=7, 8[4].
Rodzaj z podrodziny Ranunculoideae Arnott, rodziny jaskrowatych (Ranunculaceae) z rzędu jaskrowców (Ranunculales), należących do kladu dwuliściennych właściwych (eudicots)[1].
jaskrowateGlaucidioideae
Hydrastidoideae
Coptoideae
Thalictroideae
Ranunculoideae
Gromada okrytonasienne (Magnoliophyta Cronquist), podgromada Magnoliophytina Frohne & U. Jensen ex Reveal , klasa Ranunculopsida Brongn., podklasa jaskrowe (Ranunculidae Takht. ex Reveal), nadrząd Ranunculanae Takht. ex Reveal, rząd jaskrowce (Ranunculales Dumort.), podrząd Ranunculineae Bessey in C.K. Adams, rodzina jaskrowate (Ranunculaceae Juss.), podrodzina Ranunculoideae Arn., plemię Ranunculeae DC., rodzaj jaskier (Ranunculus L.)[7].
Poniższy wykaz obejmuje gatunki zaliczone do rodzaju jaskier w krytycznej liście roślin naczyniowych Polski[8]: Według innych źródeł (np. Flora Europaea[9] i Integrated Taxonomic Information System[10] do rodzaju jaskier zaliczane są także: ziarnopłon wiosenny (Ficaria verna = Ranunculus ficaria) oraz szereg gatunków z rodzaju włosienicznik (Batrachium).
Jaskier (Ranunculus L.) – rodzaj roślin zielnych z rodziny jaskrowatych. Rodzaj liczy według niektórych ujęć taksonomicznych ok. 400 gatunków występujących na całej kuli ziemskiej z wyjątkiem obszarów nizinnych w strefie tropikalnej i Antarktydy. W Polsce rośnie dziko 25 gatunków. Naukowa nazwa rodzaju to po łacinie zdrobniale „żabka”. Stosowana była już przez Pliniusza Starszego i jej geneza wiązana jest z podobieństwem siedlisk zajmowanych przez jaskry i żaby. Jaskry występują głównie na mokrych łąkach, na mokradłach i w wodach, także w lasach i na suchych murawach, także w górach.
Ranunculus é um gênero botânico da família Ranunculaceae.
Ranunculus é um gênero botânico da família Ranunculaceae.
Genul Ranunculus este un gen foarte comun care cuprinde câteva sute de specii spontane și cultivate.
Ranunculus este o plantă originară din Asia Mică și Grecia. Denumirea populară acesteia este Piciorul Cocoșului deoarece rădăcina ei este identică cu gheara unui cocoș.
Este o plantă folosită în rândul mireselor, dar nu numai, aceasta se poate planta și acasă.
Este o plantă sesensibilă care necesită timp pentru îngrijire și multă pasiune.
Se plantează bulbi în perioada de iarnă în fiecare an pentru ca aceasta să înflorească.
Fiind sensibilă la temperaturi extreme vară și reci iarna, aceasta este recomandată să fie pusă laun loc răcoros vara și iarna să fie acoperită cu paie sau frunze uscate a zonelor respective.
Este preferabil să fie pusă într-o zonă luminoasă.
Udarea se face în cantități moderate. În timpul verii și în timpul creșteri planta va necesita mai multă apă, iar cand planta începe să se îngălbenească nu se mai udă.
Este recomandată înmuierea bulbilor în apă calduță în perioada de toamnă sau primăvara pentru a grăbi răsărirea.
Ranunculus acraeus
Ranunculus acris
Ranunculus alpestris
Ranunculus asiaticus
Ranunculus aquatilis
Ranunculus lapponicus
Ranunculus lingua
Ranunculus occidentalis
Ranunculus peltatus
Ranunculus sardous
Ranunculus sceleratus
Ranunculus septentrionalis
Speciile spontane sunt în special perene, rar anuale sau bienale, cea mai cunoscută fiind Piciorul cocoșului.
Tulpina este de obicei ramificată,
Frunzele sunt de regulă adânc incizate. Ele pot fi lobate, penat-partite, sau sectate.
Florile au în mod obișnuit culoarea galbenă. Ele au o simetrie actinomorfă și sunt hermafrodite. Au periant. Staminele și carpele sunt numeroase.
K 5 C 5 A ∞ {displaystyle K_{5}C_{5}A^{infty } } 
Se pot înmulți:
Ca plante ornamentale, se folosesc: în parcuri și grădini (stâncării, bazine, acvarii); în aer liber (pe malul apelor); ca flori tăiate; la ghivece, ca plante de apartament.
Genul Ranunculus este un gen foarte comun care cuprinde câteva sute de specii spontane și cultivate.
Zlatíca (znanstveno ime Ranunculus) je velik rod rastlin iz družine zlatičevk. Predstavnice so večinoma zelnate trajnice, ki jih prepoznamo po bleščeče belih ali rumenih cvetovih. Nekatere vrste so tudi enoletnice ali dvoletnice. Izjemoma imajo lahko oranžne oz. rdeče cvetove ali pa venčni listi povsem manjkajo (npr. pri vrsti R. auricomus). Cvetijo večinoma aprila ali maja.
Znanstveno ime je zloženka iz latinskih besed rana (žaba) in ulus (majhen), kar se verjetno nanaša na dejstvo, da je mnogo vrst vlagoljubnih in jih najdemo v bližini vodnih teles.
Nekaj vrst obravnavamo kot plevel, druge pa so uporabne kot okrasne rastline, le-te hortikulturisti selekcionirajo za čim večje cvetove. Vse vrste so strupene za živino, ki se jih izogiba zaradi trpkega okusa in mehurjev, ki jih njihovi toksini povzročajo v ustih. Do zastrupitve lahko pride, kadar je zlatic veliko in zmanjka druge paše. Simptomi so krvava driska, obilno slinjenje, bolečine v trebuhu in močno mehurjasta sluznica ust in prebavil. Ob sušenju toksini razpadejo, zato seno, ki vsebuje posušene zlatice, ni nevarno.
Za Slovenijo so znane naslednje samonikle vrste:[1]
Zlatíca (znanstveno ime Ranunculus) je velik rod rastlin iz družine zlatičevk. Predstavnice so večinoma zelnate trajnice, ki jih prepoznamo po bleščeče belih ali rumenih cvetovih. Nekatere vrste so tudi enoletnice ali dvoletnice. Izjemoma imajo lahko oranžne oz. rdeče cvetove ali pa venčni listi povsem manjkajo (npr. pri vrsti R. auricomus). Cvetijo večinoma aprila ali maja.
Znanstveno ime je zloženka iz latinskih besed rana (žaba) in ulus (majhen), kar se verjetno nanaša na dejstvo, da je mnogo vrst vlagoljubnih in jih najdemo v bližini vodnih teles.
Nekaj vrst obravnavamo kot plevel, druge pa so uporabne kot okrasne rastline, le-te hortikulturisti selekcionirajo za čim večje cvetove. Vse vrste so strupene za živino, ki se jih izogiba zaradi trpkega okusa in mehurjev, ki jih njihovi toksini povzročajo v ustih. Do zastrupitve lahko pride, kadar je zlatic veliko in zmanjka druge paše. Simptomi so krvava driska, obilno slinjenje, bolečine v trebuhu in močno mehurjasta sluznica ust in prebavil. Ob sušenju toksini razpadejo, zato seno, ki vsebuje posušene zlatice, ni nevarno.
Ranunkelsläktet eller smörblommor (Ranunculus) är ett växtsläkte med omkring 400 arter som är spridda i nästan hela världen. De är fleråriga, har ett kort rhizom (jordstam) som bildar sidoknölar och bladen är oftast handflikiga. De flesta ranunkelarter är fleråriga örter med gula eller vita blommor[1]. Några är ett- eller tvååriga och några få har orange eller röda blommor. Kronbladen är 3-5 stycken och har en karaktäristisk glans som beror på cellstrukturen. Pistillerna är många och fria från varandra (apokarpa), ståndarna är också många. Ranunkelsläktets arter är svagt giftiga[2]. De flesta föredrar fuktiga växtplatser och många av arterna är vattenväxter, de kallas möjor.
Namnet Ranunculus betyder liten groda, och syftar på att de trivs på fuktiga växtplatser[3].
Ranunkler odlas också som prydnadsväxter, och då är blommorna fyllda, vilket betyder att många av ståndarna är ersatta med extra kronblad.
Wikimedia Commons har media som rör Ranunkelsläktet.
Ranunkelsläktet eller smörblommor (Ranunculus) är ett växtsläkte med omkring 400 arter som är spridda i nästan hela världen. De är fleråriga, har ett kort rhizom (jordstam) som bildar sidoknölar och bladen är oftast handflikiga. De flesta ranunkelarter är fleråriga örter med gula eller vita blommor. Några är ett- eller tvååriga och några få har orange eller röda blommor. Kronbladen är 3-5 stycken och har en karaktäristisk glans som beror på cellstrukturen. Pistillerna är många och fria från varandra (apokarpa), ståndarna är också många. Ranunkelsläktets arter är svagt giftiga. De flesta föredrar fuktiga växtplatser och många av arterna är vattenväxter, de kallas möjor.
Namnet Ranunculus betyder liten groda, och syftar på att de trivs på fuktiga växtplatser.
Ranunkler odlas också som prydnadsväxter, och då är blommorna fyllda, vilket betyder att många av ståndarna är ersatta med extra kronblad.
Düğün çiçeği, düğün çiçeğigiller (Ranunculaceae) familyasından Ranunculus cinsini oluşturan yaklaşık 400 kadar türü bulunan otsu bitki türlerinin ortak adı.
Genellikle Mart, Nisan ve Mayıs aylarında çiçeklenen düğün çiçekleri yaz boyunca geniş koloniler oluşturarak alanı işgal eder.
Horozayağı adı verilen (Ranunculus alt cins Batrachium) bazı türler su içerisinde yetişir, bu yüzden bazı botanikçiler tarafından Batrachium cinsi altında toplanır. İki farklı yaprak türü vardır; su altındaki ipliksi yapraklar ve R. aquatilis'de olduğu gibi geniş yüzen yapraklar vardır, üçüncü olarak ara yaprak formları görülür.
Düğün çiçekleri bazı Lepidoptera türlerinin larvalarının besin kaynağını oluşturur. Bazı türleri gösterişli çiçekleri için bahçecilikte yetiştirilir. Parlak renkli büyük çiçekli çeşitleri geliştirilmiştir.
Yumru köklü, köksaplı, stolonlu veya gövde tabanı soğanlı, bir yıllık ve çok yıllık otsu bitkilerdir.
Yaprak: Yapraklar bulunduğu yere göre tabanda, gövdede ya da her ikisi birlikte görülebilir. Yapraklar basit, parçalı, tüysü (bileşik) veya lopludur. Yaprak ayası böbreksi-şerit biçiminde, kenarı dişli, tam, veya oymalıdır.
Çiçek: Çiçek kurulu uçta veya yaprak koltuğunda yer alır. 25 cm uzunluktaki talkımlarda 2-50 kadar çiçek ya da tekli çiçek görülür. Brahteler bulunur veya yoktur, yapısı yapraksı, küçük veya büyük görünümlüdür. İkinci derecedeki pulsu yaprak halkası yoktur. Er dişi çiçekler ışınsal bakışımlıdır. Çanak yapraklar meyvede kalıcıdır, 3-5 kadar, genellikle yeşil bazen mor, sarı veya beyaz renklidir. Şekli dikdörtgensi-eliptik, yumurtamsı veyahut mızrak biçimindedir. Taç yapraklar birbirinden farklı, rengi sarı nadiren beyaz, kırmızı veya yeşildir. Taç yapraklar dairemsi-şerit biçiminde olup uzunluğu 1–26 mm kadardır. Bal özü bulunur genellikle pulla örtülüdür. Erkek organlar 5-10 kadar; iplikçik ipliksi; ayrıca verimsiz erkek organlarda görülür. Dişi organ sayısı 4-250 kadardır. Tohum taslağında 1 tane yumurtalık yer alır. Boyuncuk vardır veya bulunmaz.
Meyve: Meyve aken nadiren torba biçiminde, agregat, uzantısız, disk biçiminde, dış bükey merceksi, küresel, ters yumurtamsı veya silindiriktir. Bazı durumlarda yanlarda damarlar göze çarpar. Meyvede gaga bulunr veya yoktur, düz veya çarpık olup uçta rastlanır.
Ranunculus ismi latincede rana "kurbağa" ve culus küçültme eki alarak "küçük kurbağa" anlamına gelen kelimelerden türetilmiştir. Büyük olasılıkla çok sayıda türün kurbağa gibi su kenarlarında bulunmasından yola çıkarak bu isim tercih edilmiştir.
Bütün düğün çiçeği türlerinde taze kısımları sığır, at ve diğer çiftlik hayvanları tarafından yenildiğinde zehir etkisi baş gösterir. Buruk tat ve ağızda oluşan kabarcıklar zehrin etkisini gösteren başlıca belirtilerdir.
Meralarda aşırı otlatma sonucu diğer yenebilen bitkilerle birlikte bırakılan düğün çiçekleri istemedende olsa hayvanlar tarafından yenilir dolayısıyla zehirlenmelere yol açar. Semptomları arasında kanlı ishal, aşırı salya akması, karın ağrısı ve gastrointestinal sistem rahatsızları ile mukozada şiddetli kabarcık oluşumu sayılabilir.
Düğün çiçeklerine elle temas edildiğinde Ranunculin, Protoanemonin olarak bilinen bir forma dönüşür ve insanlarda deri iltihaplanmasına sebep olur. Bu yüzden bitkilere uzun süre dokunulmaması sağlık açısından önem taşır. Kurutulmuş düğün çiçekleri toksik etkisini kaybeder böylece saman olarak güvenle kullanılmaya müsait hale getirilmiş olunur.
Wikimedia Commons'ta Düğün çiçeği ile ilgili çoklu ortam belgeleri bulunur. 
Wikispecies'te Düğün çiçeği ile ilgili detaylı taksonomi bilgileri bulunur. Düğün çiçeği, düğün çiçeğigiller (Ranunculaceae) familyasından Ranunculus cinsini oluşturan yaklaşık 400 kadar türü bulunan otsu bitki türlerinin ortak adı.
Genellikle Mart, Nisan ve Mayıs aylarında çiçeklenen düğün çiçekleri yaz boyunca geniş koloniler oluşturarak alanı işgal eder.
Horozayağı adı verilen (Ranunculus alt cins Batrachium) bazı türler su içerisinde yetişir, bu yüzden bazı botanikçiler tarafından Batrachium cinsi altında toplanır. İki farklı yaprak türü vardır; su altındaki ipliksi yapraklar ve R. aquatilis'de olduğu gibi geniş yüzen yapraklar vardır, üçüncü olarak ara yaprak formları görülür.
Düğün çiçekleri bazı Lepidoptera türlerinin larvalarının besin kaynağını oluşturur. Bazı türleri gösterişli çiçekleri için bahçecilikte yetiştirilir. Parlak renkli büyük çiçekli çeşitleri geliştirilmiştir.
Жовте́ць, або боло́тне зі́лля[2] (Ranunculus) — рід рослин родини Жовтецевих. Однорічні або багаторічні, водні або наземні трави з їдким, а іноді і отруйним соком.
Іноді в популярній літературі як назва роду використовується транслітерація наукової латинської назви — «ранункулюс» (рідше «ранункулус»). Наукова назва походить від лат. Rana — «жаба».
Листки чергові, цілісні або розсічені.
Квіти одиночні або зібрані в складні суцвіття. Чашолистків три-п'ять, у більшості видів п'ять; пелюсток в основному п'ять, зрідка менше або більше цього числа; пелюстка у своїй основі має медову ямку, голу або прикриту невеликою лусочкою тичинок і маточок багато; маточка складається з одного плодолистка, з одногніздною зав'яззю.
Формула квітки: ∗ K 5 C 5 A ∞ G ∞ _ {displaystyle ast K_{5};C_{5};A_{infty };G_{underline {infty }}} 
Усіх видів жовтеців налічується близько 160, більшість з них зустрічається в помірних і холодних кліматах Північної півкулі.
Жовтець значного практичного застосування не має. Деякі його види (Ranunculus acris L., Ranunculus auricomus L., Ranunculus flammula L.) застосовуються у народній медицині проти багатьох хвороб, а деякі садові, переважно махрові різновиди (наприклад, з жовтими квітами — різновиди Ranunculus acris L., або з білими — різновиди Ranunculus aconitifolius L.; з різнокольоровими квітами — Ranunculus asiaticus L.) розводять у садах як декоративні рослини. Жовтець їдкий (Ranunculus acris), жовтець багатоквітковий (Ranunculus polyanthemos), жовтець повзучий (Ranunculus repens) і жовтець-пшінка (Ranunculus ficaria) входять до Списку дикорослих корисних рослин України[5].
Див. Список видів роду Жовтець
Рід містить понад 600 видів, з них в Україні росте 41 вид.
Це незавершена стаття про Жовтецеві.Жовте́ць, або боло́тне зі́лля (Ranunculus) — рід рослин родини Жовтецевих. Однорічні або багаторічні, водні або наземні трави з їдким, а іноді і отруйним соком.
Іноді в популярній літературі як назва роду використовується транслітерація наукової латинської назви — «ранункулюс» (рідше «ранункулус»). Наукова назва походить від лат. Rana — «жаба».
По информации базы данных The Plant List (на август 2016) род включает 413 видов[6], некоторые из них:
Ранее относимый к роду лютик вид Лютик ледниковый (Ranunculus glacialis) сейчас рассматривается в составе рода Beckwithia, его правильным названием будет Beckwithia glacialis Á.Löve & D.Löve, 1956 — Беквичия ледниковая, или Беквичия ледяная, или Беквисия ледниковая
По информации базы данных The Plant List (на август 2016) род включает 413 видов, некоторые из них:
Ranunculus acris L. — Лютик едкий Ranunculus aquatilis L. — Лютик водный Ranunculus asiaticus L. — Лютик азиатский Ranunculus auricomus L. — Лютик золотистый Ranunculus bulbosus L. — Лютик луковичный, или Лютик клубненосный Ranunculus cassubicus L. — Лютик кашубский Ranunculus circinatus Sibth. — Лютик круглолистный, или Шелковник жестколистный Ranunculus flammula L. — Лютик жгучий Ranunculus gmelinii DC. — Лютик Гмелина Ranunculus hederaceus L. — Лютик плющевидный Ranunculus illyricus L. — Лютик иллирийский Ranunculus lanuginosus L. — Лютик шерстистый Ranunculus lingua L. — Лютик длиннолистный Ranunculus monophyllus Ovcz. — Лютик однолистный Ranunculus montanus Willd. — Лютик горный Ranunculus nivalis L. — Лютик снежный Ranunculus platanifolius L. — Лютик платанолистный Ranunculus polyanthemos L. — Лютик многоцветковый Ranunculus polyphyllus Waldst. & Kit. ex Willd. — Лютик многолистный Ranunculus repens L. — Лютик ползучий Ranunculus reptans L. — Лютик простёртый, или Лютик распростёртый Ranunculus sardous Crantz — Лютик сардинский Ranunculus sceleratus L. — Лютик ядовитый Ranunculus seguieri Vill. — Лютик Сегье Ranunculus trichocarpus Boiss. & Kotschy — Лютик волосистоплодный Ranunculus trichophyllus Chaix ex Vill. — Лютик волосистый, или Шелковник волосолистный Ranunculus tripartitus DC. — Лютик трёхраздельныйРанее относимый к роду лютик вид Лютик ледниковый (Ranunculus glacialis) сейчас рассматривается в составе рода Beckwithia, его правильным названием будет Beckwithia glacialis Á.Löve & D.Löve, 1956 — Беквичия ледниковая, или Беквичия ледяная, или Беквисия ледниковая
毛茛属是植物中一个大属，包含有大约400余种，绝大多数为草本植物，有一年生或二年生的；花为黄色或白色，少数为橙色甚至红色，花期在春季或夏季；叶基生或互生，单叶分裂或复叶；果实为瘦果。许多品种可入药或作为观赏花卉。
许多品种的毛茛属植物生长在水边，其拉丁语名称意思就是“小青蛙”，言其在水边像青蛙一样。
几乎所有毛茛属植物都有毒，味苦，但干燥后的植物毒性逐渐消失。
等。
毛茛属是植物中一个大属，包含有大约400余种，绝大多数为草本植物，有一年生或二年生的；花为黄色或白色，少数为橙色甚至红色，花期在春季或夏季；叶基生或互生，单叶分裂或复叶；果实为瘦果。许多品种可入药或作为观赏花卉。
许多品种的毛茛属植物生长在水边，其拉丁语名称意思就是“小青蛙”，言其在水边像青蛙一样。
几乎所有毛茛属植物都有毒，味苦，但干燥后的植物毒性逐渐消失。
園芸品種のラナンキュラスについては「ハナキンポウゲ」をご覧ください。 
分類 界 : 植物界 Plantae 門 : 被子植物門 Magnoliophyta 綱 : 双子葉植物綱 Magnoliopsida 目 : キンポウゲ目 Ranunculales 科 : キンポウゲ科 Ranunculaceae 属 : キンポウゲ属 Ranunculus 学名 Ranunculus約600種、本文参照
List of Ranunculus species
キンポウゲ属（Ranunculus）は、キンポウゲ目キンポウゲ科の植物の一属。属名の英語読みのラナンキュラスは、本属の植物の総称、あるいはハナキンポウゲやハイキンポウゲなど特定の種のことを指すことが多い。キンポウゲ科の模式属。
キンポウゲ属の種は、ほとんどが多年生の草本植物であるが、一年草や二年草となる種もある。花の色が殆どの種で黄色または白色（中心部は黄色であることが多い）で、オレンジ色もしくは赤色の花を持つ種もわずかに存在する。花弁は5枚の種が多い。
生育環境は多岐にわたり、草地や山地、高山のほか、バイカモのように水生の種もいる。
キンポウゲ属の種はラヌンキュリン（英語版）という成分を含んでおり、それが分解されるとプロトアネモニンという有毒物質となる。プロトアネモニンは皮膚炎の原因にもなり[2]、キンポウゲ属の種をウシやウマなどの家畜が食べると中毒を起こす。ただし同成分は乾燥させることによって量が低減するため、干し草に含まれる場合は問題ない。キンポウゲ属で食用となるのはバイカモのみである。
ミヤマキンポウゲ
R. acris var. nipponicus
タマキンポウゲ
R. bulbosus
タガラシ
R. sceleratus
ハナキンポウゲ
R. asiaticus
アルパイン・バターカップ
R. alpestris
ウォーター・バターカップ
R. aquatilis
この項目は、植物に関連した書きかけの項目です。この項目を加筆・訂正などしてくださる協力者を求めています（プロジェクト:植物／Portal:植物）。 キンポウゲ属（Ranunculus）は、キンポウゲ目キンポウゲ科の植物の一属。属名の英語読みのラナンキュラスは、本属の植物の総称、あるいはハナキンポウゲやハイキンポウゲなど特定の種のことを指すことが多い。キンポウゲ科の模式属。
.jpg)
.jpg)
.JPG)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
