L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

0

ZBRANI LITERARNI PRISPEVKI LITERARNEGA

NATEČAJA MASKE SO PADLE

DOMIJADA 2022

SKUPNOST DIJAŠKIH DOMOV SLOVENIJE

APRIL 2022

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

1

KAZALO VSEBINE

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................... 6

Alina Žerovnik, Jegličev dijaški dom, Ljubljana.................................................................................... 6

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................... 9

Ema Jan , Jegličev dijaški dom, Ljubljana ............................................................................................ 9

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................. 10

Ana Marija Gajšek, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ................................................ 10

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................. 12

Živa Kos, Dijaški dom SŠ Izola ........................................................................................................... 12

VDIH....................................................................................................................................................... 13

Nadja Bajde, Dijaški dom Drava, Maribor ......................................................................................... 13

SOLZE IN RDEČA LICA ............................................................................................................................ 15

Renee Leigh Cornelly, Dijaški Dom Drava Maribor............................................................................ 15

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................. 16

Lara Podgoršek, Dijaški dom Drava Maribor..................................................................................... 16

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................. 20

Patricija Krampelj, Dijaški dom Srednje prometne šole Maribor ...................................................... 20

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................. 21

Hana Dolinar, Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana ....................................................................... 21

MASKE PADAJO KOT DOMINE.............................................................................................................. 22

Adrijana Nograšek, Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana .............................................................. 22

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................. 24

Petra Rotar, Dom Frana Grma, Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana ............................................. 24

BOMO LAHKO KDAJ POVSEM SNELI MASKE? ....................................................................................... 25

Polona Umek, Dijaški dom Tabor, Ljubljana...................................................................................... 25

KDO MI JE NADEL MASKO? Fantazijska pripoved ................................................................................ 26

Petra Vitežnik, Dijaški dom Tabor, Ljubljana..................................................................................... 26

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................. 38

Mojca Badekovič, Dijaški dom Lizike Jančar, Maribor........................................................................ 38

PRAVI OBRAZ ......................................................................................................................................... 40

Nena Horvath, Dijaški dom Lizike Jančar, Maribor............................................................................. 40

ŽIVLJENJE V ČASU KORONE................................................................................................................... 41

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

2

Tim Šinko, Dijaški dom Lizike Jančar, Maribor.................................................................................... 41

MASKE ................................................................................................................................................... 42

Lea Vrhovnik, Dijaški dom Lizike Jančar, Maribor .............................................................................. 42

ZAKRIT NASMEH.................................................................................................................................... 43

Timon Zore, Dijaški dom Lizike Jančar, Maribor................................................................................. 43

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................. 44

Barbara Zalokar, Dijaški in študentski dom Celje ............................................................................... 44

ZAVAJAJOČI OBRAZI .............................................................................................................................. 45

Luna Pust, Dijaški dom Nova Gorica.................................................................................................. 45

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................. 46

Vanesa Kovač, Dijaški dom GSŠKF Ruše ............................................................................................. 46

STARO Z NOVIM .................................................................................................................................... 47

Živa Antonič, Dijaški dom GSŠKF Ruše................................................................................................ 47

IZVORNA DILEMA MASKIRANJA ............................................................................................................ 48

Maša Bogataj, Dijaški in študentski dom Novo mesto ....................................................................... 48

DIHAM S PLJUČI..................................................................................................................................... 50

Kaja Štukel, Dijaški in študentski dom Novo mesto ............................................................................ 50

BREZ ZRAKA ........................................................................................................................................... 51

Kaja Štukel, Dijaški in študentski dom Novo mesto ............................................................................ 51

BREZ NASLOVA ...................................................................................................................................... 52

Metka Barič Rebolj, Dijaški dom Bežigrad, Ljubljana ......................................................................... 52

BREZ NASLOVA ...................................................................................................................................... 53

Kristina Savić, Dijaški dom Bežigrad, Ljubljana.................................................................................. 53

MASKA................................................................................................................................................... 54

Karla Majdič, Dijaški dom Vič, Ljubljana ............................................................................................ 54

SAMO ENKRAT SE ŽIVI........................................................................................................................... 55

Marko Ponjavić, Dijaški dom Poljane, Ljubjana.................................................................................. 55

IN MASKE SO PADLE.............................................................................................................................. 57

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 57

IZ ZADNJIH LET DOBILI NOVE SMO NAVADE ........................................................................................ 58

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 58

NI MOGEL NIHČE PRED UKREPI SE SKRITI............................................................................................. 58

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 58

MASKO SI MORAL NOSITI, KAMOR KOLI HOTEL SI ITI .......................................................................... 59

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 59

ANTIGENSKO TESTIRANJE TERJALO JE SVOJE POTRPLJENJE................................................................. 59

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

3

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 59

SE Z MASKAMI SKORAJ NISMO PREPOZNALI ........................................................................................ 60

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 60

KORONA BILA JE, KAMOR KOLI SI ŠEL ................................................................................................... 60

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 60

EPIDEMIJA ZAPRLA JE DRŽAVO ............................................................................................................. 61

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 61

SAMO DA BILO BI TAKO, KOT JE VČASIH BILO ...................................................................................... 61

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 61

OBDOBJE KORONE ZAENKRAT JE KONČANO ........................................................................................ 62

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 62

PRAV Z VESELJEM JIH V SPOMINU BOMO LE NOSILI............................................................................ 62

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 62

A TEGA OBDOBJA NIKOLI NE BOMO ZARES POZABILI .......................................................................... 63

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 63

DOKONČNO SPOZNALI SMO OBRAZE ................................................................................................... 63

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 63

»LE NAJ SE NE PONOVI,« BOMO ZDAJ GOVORILI ................................................................................. 64

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 64

EDINI ZVEZDNI UTRINEK NA NEBU ZA TO ŽELJO BOMO PORABILI....................................................... 64

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor ..................................................... 64

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................. 65

Nina Štefanič, Dijaški dom Šolskega centra Rogaška Slatina ............................................................. 65

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................. 67

Katja Oberč, Dijaški dom Šolskega centra Rogaška Slatina................................................................ 67

NOSIM MASKO, TOREJ SEM .................................................................................................................. 68

Lana Furtula, Dijaški dom Tabor, Ljubljana........................................................................................ 68

KRINKA................................................................................................................................................... 69

Lea Žlogar, Dijaški dom Tabor, Ljubljana .......................................................................................... 69

BITI......................................................................................................................................................... 70

Lea Žlogar, Dijaški dom Tabor, Ljubljana ........................................................................................... 70

SENCA.................................................................................................................................................... 71

Lea Žlogar, Dijaški dom Tabor, Ljubljana ........................................................................................... 71

priznam 1............................................................................................................................................... 72

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana........................................................................ 72

PRIZNAM 2............................................................................................................................................. 73

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

4

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana......................................................................... 73

ODKRITO................................................................................................................................................ 74

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana......................................................................... 74

BREZ NASLOVA ...................................................................................................................................... 75

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana......................................................................... 75

BREZ NASLOVA ...................................................................................................................................... 76

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana......................................................................... 76

STRAH .................................................................................................................................................... 77

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana......................................................................... 77

TUJEC..................................................................................................................................................... 78

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana......................................................................... 78

VRTNICA ................................................................................................................................................ 79

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana......................................................................... 79

LEDENA DOBA ....................................................................................................................................... 80

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana......................................................................... 80

BREZ NASLOVA ...................................................................................................................................... 81

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana......................................................................... 81

KO BI LE IMEL OČI.................................................................................................................................. 82

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje ..................................................................................... 82

NJEN POGLED ........................................................................................................................................ 83

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje ..................................................................................... 83

PTICA ..................................................................................................................................................... 84

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje ..................................................................................... 84

PESEM SRCA .......................................................................................................................................... 85

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje ..................................................................................... 85

SVOBODA............................................................................................................................................... 85

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje ..................................................................................... 85

NAJVIŠJA PESEM.................................................................................................................................... 86

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje ..................................................................................... 86

POLETNO NEBO..................................................................................................................................... 87

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje ..................................................................................... 87

CIKEL HAIKUJEV O ŽIVLJENJU IN SEBI ................................................................................................... 88

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje ..................................................................................... 88

MASKA................................................................................................................................................... 89

Franc Absec, Dom Janeza Boska, Želimlje ......................................................................................... 89

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................. 90

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

5

Veronika Vončina, Dom Janeza Boska, Želimlje ................................................................................. 90

MASKE SO PADLE .................................................................................................................................. 91

Sara Hozjan, Dom Janeza Boska, Želimlje .......................................................................................... 91

BREZ MASK ............................................................................................................................................ 92

Lucija Fric, Dijaški dom Antona Martina Slomška Maribor ................................................................ 92

HAIKU .................................................................................................................................................... 92

Lucija Fric, Dijaški dom Antona Martina Slomška Maribor ................................................................ 92

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

6

Naslov dela: Maske so padle

Avtorica: Alina Žerovnik

Mentor: Simon Jeglič

Dijaški dom: Jegličev dijaški dom, Ljubljana

MASKE SO PADLE

Alina Žerovnik, Jegličev dijaški dom, Ljubljana

»Za legitimnost vseh!« se je slišalo po mestni dvorani.

Na sodnem stolčku je sedela ženska, ki je po besedah župana, ki je v vasi predstavljal vrhovno,

sodno in izvršilno oblast, zagrešila huda dejanja.

Zaklical je:

»Njeno življenje ni v skladu z voljo bogov! Njena dejanja so bila bogokletna, kar ne spada v

naše dobro mesto. Vsi tu se trudimo živeti tako, da bo našim bogovom všeč, da bodo še naprej

skrbeli za naše prebivalce z mehko roko, zato tu ni prostora za bogokletnike. Za legitimnost

skupnosti to počnemo, za legitimnost skupnosti se borimo tukaj.«

»Za legitimnost vseh!« so ponovili zbrani vaščani.

Obtožena ženska je strmela v tla, njen srd je pognal rdečico v njen prepoteni in izgarani obraz.

Zadrla se je:

»To počnete za svoj ugled, moja dejanja niso nič hujša od vaših!«

Župan je začel jezno sopihati:

»Naša dejanja, naša dejanja, bogokletnica, kako si drzneš grdo govoriti o nas, bogov boječem

in pravičnem ljudstvu! V preteklem letu, od prihoda tvoje pojave v mesto, so nas bogovi še

premnogokrat kaznovali. Zaradi tebe, grešnica!«

»Od takrat si na oblasti ti!« se je zadrla, da je odmevalo po dvorani.

Ljudstvo je z odprtimi usti obstalo, tudi župan ni vedel, kaj reči.

»V smrt z njo!« je zaklical čez nekaj trenutkov.

Obtoženka je videla, da je njena usoda že vklesana v skalo in da ni več poti nazaj. Ob pogledu

na obraze pravičnih, delavnih ljudi v dvorani, je pogoltnila slino in pogledala v tla. Vedela je,

da njena dejanja zares niso bila v skladu z zakonikom, ki ga je mesto prejelo od bogov in se

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

7

ga nekajkrat ni povsem držala. Obžalovala je svoja dejanja, tako jih je obžalovala, da je

pozabila, da jo je v pogubo poslalo mesto samo.

»V smrt z njo!« Samo z ognjem in z njeno krvjo se lahko rešimo jeze bogov, ki jo je povzročila.

To jezo bo naš pravičen rod odplačeval še dolgo, še naši sinovi bodo odplačevali dejanja, ki

jih je zagrešila ona!«

»V smrt z njo!« je ponovilo ljudstvo.

Sredi množice je vstal moški:

»Kakšna sploh so njena dejanja, jih ji je žal, se je bogovom opravičila?«

Osuplo ljudstvo je v začudenju zajelo sapo in se sunkoma obrnilo proti govorniku. Ta se je ob

vseh pogledih nemočno usedel nazaj na svoj stol.

Župan je jezno pogledal enega izmed svojih stražarjev, ki sta upornika v tišini pospremila iz

dvorane.

»Vidite, bogovi se nam že maščujejo s podganami od ljudi, s podganami!« je kričal župan.

»Da nadaljujem ...« je vzdihnil in rekel.

»Torej je določeno. Slabega slovesa se bomo očistili danes, na pečini, kot vedno. Izbrali vas

bomo sedem pravičnih, ki boste bili priča očiščevanju, ostali boste lahko le gledali sprevod.

Potem bomo očiščeni vsega slabega, vsega kar je zagrešila.«

Ko se je popolnoma stemnilo, so po grešnico prišli v ječo, kjer je v tišini k svojemu bogu molila

za mirno smrt. Odpeljali so jo ven, kjer so jo čakali ljudje. Ko je s stražarji hodila mimo množice,

so vanjo pljuvali, se drli in jo zmerjali. Ljudje so jo čakali na mestnih ulicah pred svojimi hišami.

Ko je hodila mimo, je ves čas gledala v tla, ves čas je držala svojo obleko, da je ne bi pohodila

in se spotaknila ter padla. Njen sprevod je bil kakor najhujša nočna mora. Bila je deležna

zmerljivk, ki jih še nikoli ni slišala, bila je deležna pogledov, ki so žgali v njene objokane oči,

bila je deležena dejanj, ki niso bila primerna za mesto, kakršno je bilo njihovo, mesto dobrega

slovesa, ki so ga bogovi ljubili.

Njena peklenska pot se je vila vse od mestne hiše do vrha pečine, na kateri so pravični postavili

grmado. Ko se je obkrožena s stražarji začela vzpenjati po klancu, je tisti na desni prednjo

postavil svojo nogo, ob katero se je spotaknila. Grešnica je padla in si na kamenju potolkla

kolena. Obrisala jih je z obleko in s solzami v očeh pogledala drugega stražarja. Njen pogled

je bil poln krivde, a poln upanja, v njegovih očeh iskal dobroto, ki je tam ni našel. Ljudje, ki so

posmehljivo gledali zadnje korake njenega življenja, so se začeli še bolj režati. Obtoženka od

svojih someščanov še ni videla takšnega obnašanja. Sama si je pomagala nazaj na noge in

še bolj zajokala. Ko je hodila naprej, se je ozrla v nebo in v sebi tiho molila. Vedela je, da se iz

usode ne more več rešiti, toda upala je na več pravice na drugi strani.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

8

Ko so prišli do vrha hriba, ni več videla ljudi, ki so stali ob poti. Okoli velikega kupa lesa jih je

stalo sedem. Sedem pravičnih, kot so jim rekli, ki so bili pripravljeni, da jo pošljejo v smrt, da

svoje mesto očistijo greha. Zraven kroga pravičnih je zagledala župana, ki jo je smehljaje

pozdravil. Izgledalo je, da je bil vesel njene smrti, tega se ni trudil skriti. Pomislila je, da se

pravičen moški, ki vodi to mesto, želi spet spoprijateljiti z bogovi, s katerimi niso v dobrih

odnosih, zaradi njenih dejanj, toda nekaj ji je govorilo drugače. V sebi je zaslišala glas, ki je

podvomil v dobroto mesta. Spet je pogledala sedmerico ljudi, oblečenih v belo in tako utišala

notranji glas, ki ga je zaslišala prvič, glas, ki je govoril nasprotno naučenemu.

Stražarji so jo peljali do grmade in jo pospremili gor. Ko je stopala na les, je videla strehe

mesta, ki je nikoli ni sprejelo. Videla je mesto, ki jo je danes razočaralo. Na vrhu kupa je stalo

deblo, na katerega so jo vojaki tesno privezali. Ob vsem tem je ostala tiho, zavedala se je

svojih napak. Privezana je stala na grmadi, ko so pravični spodaj molili k bogovom.

Župan se je med molitvami sprehodil do skale, po kateri je podrgnil dolgo palico. Nastala je

iskra in palica se je vnela. Ženska je v županovih očeh, ki so se bleščale v soju ognja, videla

samo zlobo, izprijenost, ki je v mestu še ni videla. Ta je počasi prihajal do grmade in ob dvigu

rok pravičnih svojo palico vrgel med les. Ogenj se je hitro razširil po celotnem kupu. Pravični,

zbrani okoli plamenov, so z navdušenjem gledali ogenj in žensko, ki jo je čakala grozljiva smrt.

Ob gorenju lesa, ki je že zajemal trpečo grešnico, so se smejali, uživali so ob njenem trpljenju,

ona pa je v njihovih očeh gledala zrcalo njihove duše. Videla je njihove grehe, ki so bili mnogo

večji od njenih, videla je privoščljivost, nezvestobo, nepravičnost in napuh.

V zavedanju prave narave mesta je v smrtni bolečini zakričala:

»V takem mestu ne želim živeti!«

Njene besede so odmevale v ušesih zbranih, ki so se ob krikih ljudi obrnili proti mestu, kjer je

zagorela mestna hiša. Ogenj so zagledali še na drugi strani mesta in na tretji in četrti, kjer se

je začel širiti po vseh hišah. Uničeval je vse, brez da bi izbiral. Iz pečine so lahko videli beg

ljudi in slišali so krike tistih, ki se niso mogli rešiti vročih plamenov. Grozljivi dogodki v mestu

pa jih niso ustavili, spet so se obrnili proti goreči ženski, ki je kričala v bolečinah, ki jih je ogenj

vžigal v njeno mlado telo. Režali so se ji, polni navdušenja nad njenim trpljenjem. Toda ženska

se ni vdala, gledala je pravo mesto, ki ga je od vedno poznala, le videla ni njegove prave

podobe. Zdaj jo je videla, skozi zadnje izdihljaje je preko ognjenih zubljev gledala, kako so iz

obrazov, na videz pravičnih meščanov, padale maske. Ogenj je talil njihove zaigrane nasmehe,

zdaj je na njihovih celotnih obrazih videla prave barve, tako imenovanih, pravičnih.

Bila je prva, ki je videla pokvarjenost, tako rekoč popolnega in bogov boječega mesta. Toda

kljub njeni žrtvi, se nič ne bo spremenilo. Kljub padcu njihovih mask bodo svoja prava obličja

zopet zakrili, spet se bodo z lažjo in pretvarjanjem povzdignili na višji nivo in igrali, da so nekaj,

kar zaradi svoje prave narave nikoli niso bili in tudi nikoli ne bodo – čeprav se še tako zakrivajo

pod svojimi prihuljenimi pogledi in praznimi besedami, s katerimi legitimnosti, ki si je, ne da bi

jo razumeli, želijo, ne bodo nikoli dosegli.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

9

Naslov dela: Maske so padle

Avtorica: Ema Jan

Mentor: Simon Jeglič

Dijaški dom: Jegličev dijaški dom, Ljubljana

MASKE SO PADLE

Ema Jan , Jegličev dijaški dom, Ljubljana

Maske so padle. Ščit je izginil. Toda kaj je pod njimi? Ali so obrazi, ki so preplavljeni s čustvi,

so to skrite osebe, prej vsem očem nedostopne? Zakaj se skrivajo in kaj s tem dosežejo?

V življenju si velikokrat postavimo maske, se ogradimo in zavarujemo pred zunanjim svetom,

za katerega mislimo, da nas ne bi sprejel, kakršni smo. Toda te maske nas le omejujejo, nas

zaustavljajo pri razvoju samega sebe ter nam stojijo na poti, da postanemo največji, najbolj

srečni ter uspešni kot smo v življenju lahko.

Mislim, da v življenju srečamo veliko ljudi z maskami, za katere sploh ne vemo, da jih imajo ali

pa se mogoče oni sami tega ne zavedajo. Toda kaj nam maske naredijo, zakaj jih sploh

ustvarimo? Mislim, da na nas maska deluje kot ščit, kot neka prepreka in zaščita pred drugimi,

saj se sami bojimo stopiti izven ustvarjenega okvirja oz. škatle, ki nas zadržuje. Loči nas od

tega, kar lahko dosežemo iz enega in edinega razloga. Strahu. Kaj vse nam strah stori v

življenju. Strah je po mojem mnenju ključen za napredek in osebno rast. Mislim, da brez tega

čustva ne moremo uspeti ali zablesteti, kot bi lahko. Zato nas torej strah zadržuje in nam

onemogoča premakniti se iz ujetega kroga. Toda maska s časom pade. S časom

preobremenjujoč strah pride ven in takrat smo srečni. Svobodni. Najboljša verzija sebe. Zakaj

pa maske ustvarimo? Z maskami in raznimi zaščitami se obvarujemo od zunanjega preveč

kritičnega sveta, za katerega nas je (spet) strah neodobravanja, začudenja in tega, da ne bomo

sprejeti, saj mislimo, da smo drugačni. Toda zakaj tako mislimo o sebi? Mislim, da smo

takšnega mnenja, saj nas nekaj dela drugačne od tistih, ki so okoli nas, toda ne tudi drugačne

od vseh. Res, da na svetu ni nobeden enak drugemu, toda na svetu smo si ljudje podobni.

Tako v mišljenju, v izgledu kot tudi v smislu življenja. In zakaj nas je pravzaprav sram biti

drugačen. Zaradi strahu.

Kaj se skriva pod masko? Ali je lepo, ali je grdo? Vse tisto, kar je očem skrito in nedostopno,

je po navadi najlepše in najslajše. Pod masko se ne skriva grdoba ali malovreden človek, pod

masko se skriva čista, nedotaknjena lepota, ki je samo čakala, kdaj jo bo svet videl. Pod masko

se tudi skriva tisto, kar nas dela edinstvene, kar nas dopolnjuje in izpopolnjuje. Vse, kar je pod

masko, je lepše, kot si lahko predstavljamo, zato je tudi skrito.

Kako pa zares maske padejo? Zakaj se to zgodi in kdaj? Maske so padle. Skrivanje je

končano, pronicala je svetloba in na dan je prišla resnica. Mislim, da maske padejo, ko najmanj

pričakujemo. Mislim, da je ta dogodek tako neizbežen kot tudi nepogrešljiv. Da se zares

osvobodimo in postanemo, kar smo zares, mora maska pasti. Znebiti se moramo pokrivala in

se svetu razkriti.

Maske so padle. Ščit je izginil. Toda kaj je pod njimi? Lepota. Pod njimi je nov svet, ki se nam

odpira in ki od nas v zameno zahteva le to, da smo iskreni do samega sebe ter da smo najbolj

samosvoji ter edinstveni kakor smo lahko. Zakaj padejo? Saj je neizbežno. Brez padca ne

moremo nadaljevati naše poti in brez tega ne moremo živeti. Padec je torej zelo zaželen. Če

se hočemo v svetu izkazati, moramo pasti, se pobrati ter z dvignjeno glavo hoditi naprej.

Takšno je življenje in takšna je lepota.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

10

Naslov dela: Maske so padle

Avtorica: Ana Marija Gajšek

Mentor: Dragan Abram

Dijaški dom: Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor

MASKE SO PADLE

Ana Marija Gajšek, Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor

Vam je kaj znan datum 4. marec 2020? Najverjetneje vam na prvi pogled res ni, če pa

rečem, da je bil takrat potrjen prvi primer okužbe z novim koronavirusom, pa se hitro spomnimo

začetka epidemije.

Če prevrtimo čas nazaj za dve leti se bomo vsi spomnili, da se je marca novi

koronavirus odločil, da obišče tudi Slovenijo. Takrat še nismo virusa tako dobro poznali in

nismo vedeli, kako se ga znebiti. Na začetku smo imeli okoli 60 potrjenih primerov okužbe na

dan, ker pa nismo poznali virusa tudi nismo znali ravnati z njim in zato smo za 14 dni bili doma.

V teh štirinajstih dneh smo opravljali le najnujnejše. Prav nenavadno se mi je zdelo, ko je v

trgovinah zmanjkalo straniščnega papirja, kvasa in skoraj vse moke. Ljudje so se pripravljali

na najhujše in nakupovali zaloge hrane. Ko smo morali biti doma in je bilo skoraj vse zaprto,

je večina ljudi, ki živijo v majhnih stanovanjih, bila zelo zdolgočasena in osamljena. Več kot

polovico dneva so bili zaprti v stanovanju, kjer mogoče niso imeli ne človeške in niti živalske

družbe. Zagotovo jim je bilo težko, ko so bili »ujeti« v lastna stanovanja. Vsi smo že komaj

čakali, da se življenje vrne na stare tirnice brez mask, razdalje in vseh ostalih omejitev.

Potem pa je prišlo zelo dolgo obdobje, ko še je vedno bilo večino stvari zaprtih. Zaprtje

šol me ni tako presenetilo, ker so to že napovedovali. Mislila sem si, da bomo doma približno

dva tedna, saj so tako napovedali. Njihova napoved pa se žal ni uresničila, saj smo bili doma

več tednov in na vidiku ni bilo vrnitve v šolo. Čisto na začetku pojava virusa, so se vsi bolj

držali ukrepov, vsepovsod je bil napis ostani doma in podobno. Kasneje pa se ljudje iz

najrazličnejših razlogov nismo tako striktno držali omejitev. Če nam ni mar niti zase, zakaj ne

pomislimo na svoje bližnje, posebej starejše, ki bi lahko celo umrli ali imeli trajne posledice?

Maske so bile naša nova realnost. Seveda smo se na začetku držali vseh navodil, kako

se zaščitit pred okužbo, tudi z nošenjem maske. Kasneje pa je bila tista maska, ki je že bila

nošena vsaj trikrat, še vedno v redu za trgovino, pralna maska pa se je oprala enkrat na mesec.

Seveda, da ni to prav! Predstavljajte si, da tolikokrat kot uporabite enako masko, uporabite

svoje enake nogavice ali spodnjice. Vsi smo se morali držati ukrepov, da bi zaustavili

koronavirus in eden je bil nošenje maske, ki je tako nismo marali.

Bila je tudi šola na daljavo. Najprej jutranji Zoom in nato ostale ure. Včasih se mi res ni

dalo, ampak sem se zavedala, da če ne naredim danes, bom morala jutri zraven vseh novih

nalog, ki jih dobim narediti še staro. Včasih sploh nisem imela volje, da naredim nalogo.

Najverjetneje se tudi drugim enostavno kdaj ni ljubilo narediti naloge in potem so iskali

izgovore: nisem znal, sem moral narediti nekaj drugega ... Velika verjetnost pa je, da so v tem

času gledali telefon ali pa druge naprave. Saj veste, enkrat petnajst minut, pa še potem deset

in samo pogledam še sporočila. Nato pa nimaš več časa za nalogo in se sprašuješ, kam je šel

ves čas. V prvi karanteni jaz tudi nisem vedela, kam je šel čas. Kasneje sem pa ugotovila, da

tistih pet minut na telefonu ni bilo pet, ampak krepko več. Naučila sem se, da če zjutraj ne

prižgem telefona, ga ne bom toliko gledala. Ko prižgeš telefon in greš nekaj gledat, te hitro

zamoti kaj drugega. Potem pa ugotoviš, da si petnajst minut gledal slike smešnih mačk. Enako

se zgodi, ko gledamo računalnik, iščemo eno stvar, potem vidimo zanimiv oglas ali pa se

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

11

zatipkamo in nato gledamo nekaj, česar sploh nismo imeli v mislih. Kar naenkrat pozabimo,

kaj sploh iščemo in se izgubimo v virtualnem svetu. Zato se mi zdi pametno, da so stvari, ki

nas bi zamotile, damo daleč vstran. Res nisem strokovnjak, vem pa, če bo telefon daleč od

mene, ne bom zapravljala dragocenega časa za stvari, ki jih čez nekaj časa tako ali tako

pozabim.

Zraven učencev, ki smo se šolali na daljavo, je bil doma tudi veliko delavcev. Za veliko

število ljudi je delo na daljavo nekaj novega na kar prej niso bili navajeni. Nekateri so srečni,

da delo opravljajo kar od doma, drugi pa so nezadovoljni, saj doma nimajo enakih pogojev za

delo. Po mojem mnenju pa bi se oboji strinjali, da je boljše delati od doma, kot pa izgubiti

službo. Izguba službe v tem času je bila posledica epidemije oz. virusa nasploh. Zato so

nekateri ljudje, ki so prej redno hodili v službo, izgubili svoje delovno mesto in postali

brezposelni in če razmislimo o tem, je prav žalostno, da lahko virus, ki ga ne vidimo s prostim

očesom, naredi toliko škode. Vendar vseeno mislim, da se nam je uspelo dobro boriti z

virusom, čeprav smo izgubili kakšno bitko.

Veliko ljudi je bilo med epidemijo samih, pa ne samo takrat. Veliko je starejših ljudi, ki

živijo sami. Pa se vprašajmo, kdaj pred korono smo jih nazadnje obiskali, smo jih kaj poklicali?

Verjamem, da ne bomo klicali vseh starejših v naših krajih, spomnimo pa se vsaj tistih članov

družine, znancev ali nekoga, ki nima nikogar za pogovor. Tistih deset minut jim bo polepšalo

dan, če ne celo tedna. Zdaj lahko tudi pomagamo s klicem, z dostavo živil ali kaj podobnega.

Seveda, če imamo čas in lahko to naredimo brez ogrožanja sebe in drugih.

Veliko zdravstvenih delavcev je moralo zelo garati in še garajo. Tisti na oddelkih z

virusom morajo skrbeti za paciente, oblečeni v ogromno zaščitne opreme. Verjetno jih je strah,

da lahko okužijo domače. Vsi se trudijo po najboljših močeh, da bi pomagali bolnikom

ozdraveti. Veliko zaposlenih postavi potrebe pacientov pred svoje. Zaposlena, ki dela v ptujski

bolnišnici, je povedala, da so reševalci, ki vozijo bolnike v bolnišnico zaradi drugih poškodb in

bolezni, bili na neki točki testirani vsak oz. vsak drugi dan. Že ko pomislimo na testiranje in da

nam porinejo palčko v nos, večini ljudi ni prijetno, zato moramo vsi paziti, kljub blažjemu virusu,

na sebe in na vse okoli nas, da ne bi zboleli.

Zdaj, ko smo končno iz največje krize, verjamem, da je vsem odleglo, tudi meni je.

Ljudje smo tako veseli, da so se ukrepi zmanjšali in da smo dočakali dan, ko je število okužb

padlo. Čeprav ni več toliko omejitev, je virus še vedno med nami in je možno, da bo tudi ostal,

zato se moramo še vedno paziti. Bilo je pravo veselje, ko smo odstranili maske in smo zagledali

obraze, ki smo jih prej videvali samo v maskah. Vsem je veliko olajšanje, da so maske končno

padle in prepričana sem, da jih ljudje nikoli več nočejo nazaj v svoj vsakdanjik.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

12

Naslov dela: Maske so padle

Avtorica: Živa Kos

Mentorica: Andrejka Brajko

Dijaški dom: Dijaški dom srednje šole Izola

MASKE SO PADLE

Živa Kos, Dijaški dom SŠ Izola

Ljudje smo ranljiva bitja in to ranljivost marsikdo izmed nas težko pokaže. Ranljivost bi opisala,

kot nekaj kar človeka pri srcu zelo prizadene. Lahko je to smrt bližnjega, neuresničeni cilji itd.

V današnjih dneh je ranljivost težko pokazati navzven, saj se vzame kot šibko točko, to je pa

nekaj česar se zelo sramujemo. Menim, da smo ljudje zato, da si pomagamo. Ranjeni smo bili

že vsi, saj to je del nas, ampak pred družbo si težko priznamo, zato si raje nadenemo masko.

Maska, nekaj kar ni realno. Prekrije nas in naše šibke točke, najhuje pa je, da se je sramujemo.

Masko si nadenem tudi jaz, ko pa sem s prijatelji zunaj, jo je kmalu nemogoče sneti. V sebi

človek trpi, postane utrujen, če nimamo osebe s katero bi lahko odložili masko. Velikokrat, ko

sem v družbi in imam masko gor se ne počutim takšna kakršna bi se morala in to je, da se ne

počutim sprejeta tudi če sem. Vesela sem, da imam ob sebi ljudi, pred katerimi sem lahko brez

maske. Če priznam, se takrat počutim popolno, kakor da mi nič ne manjka. Poleg teh mask za

potešitev naših nepopolnosti, obstajajo tudi druge, za katere menim, da so samo potrata. To

so maske navzven npr. pri ženskah stisnjene oblekice.

Smo takšni kakršni smo in sem vesela, da imam napake, saj se z njimi počutim kot pravi človek.

Trudim se, da mi pred pravimi prijatelji maska pade.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

13

Naslov dela: Vdih

Avtorica: Nadja Bajde

Mentorica: Maša Šipek

Dijaški dom: Dijaški dom Drava, Maribor

VDIH

Nadja Bajde, Dijaški dom Drava, Maribor

"To ni resnično."

"Kaj?"

"To ni resnično."

Pomežiknem. Enkrat, dvakrat. On strmi vame, njegov pogled žge moje oči.

"O čem govoriš?" vprašam, moj glas se malce zatrese in stisnem pesti, da bi se umirila. Dolgi

nohti se zarijejo v mehko kožo dlani; zdi se mi, da čutim kapljico krvi, ki mi spolzi po rožnati

roki.

Z vsakim vdihom se moj utrip pospeši. Moje oči begajo po praznem, turobnem prostoru in

iščejo izhod.

Levo.

Tam so le duhovi mojih upanj.

Desno.

Tam so le solze moje bolečine.

Naprej.

Tam je le on in njegove dlani, pripravljene, da mi zrak izstisnejo iz pljuč. Moji kriki bodo

neuspešno poskušali pobegniti iz grla, moji prsti bodo neuspešno grebli po življenju, vitice

vdihov bodo umazanijo pospravile v moje nohte, moja kri bo prežeta z neminljivimi besedami

upanja, ljubezni in bolečine.

"Dobro veš, o čem govorim."

Prikimam. Ja, seveda vem. Vem, kaj poskuša storiti. Moje možgane želi streti na nešteto

ostrih koščkov, moje misli želi spremeniti v mlačno vodo.

"Je resnično," se uprem, moj glas nekako ostane povsem miren, samozavesten.

"Nič se ni zgodilo. Nič nisi videla. Nič nisi čutila."

"Lažeš," zašepetam. Še kar čutim njegove prste med svojimi, njegove ustnice na svojih,

njegovo telo v svojem.

Ostro vdihnem. Bolečina se počasi razširi z mojega lica vse do konic las in prstov na nogah.

Njegove oči bliskajo od jeze. Ali strahu, morda? Nihče od naju ni prepričan, kaj bi ljudje

naredili, če bi maska, ki me duši, duši, da ne morem dihati, maska, ki je polna laži in bolečine

… strgajte jo z mojega obraza, rešite me! Nihče od naju ni prepričan, kaj bi ljudje naredili, če

bi vedeli resnico.

Morda bi verjeli meni.

Najverjetneje bi se postavili za njegov hrbet.

"Molči," ukaže in prikimam. Počutim se šibko, uničeno.

Ubogam ga.

Molčim.

Molčim, a z vsakim vdihom postaja težje.

"Ljubica? Si v redu?"

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

14

Pomežiknem. Prikimam. Nočem, da mamo skrbi.

Poboža me po laseh. Lepe lase imam, dolge in malce valovite, v temi so temno rjavi, toda na

soncu izgledajo skoraj rdeči.

"Povej mi, če bo kaj narobe," mi naroči in žalostno zavzdihne. "Tu sem, da ti pomagam.

Lahko mi zaupaš."

Prikimam.

Kako težko je molčati.

Že odprem usta, da bi izblebetala njegove neželjene dotike, ko mi strah stisne grlo in ga uniči

na prafaktorje.

Nenadoma sem nezmožna govoriti. Nenadoma sem nezmožna kričati in jokati.

Zato znova prikimam.

Mar sem rastlina?

Počutim se že tako.

Vegetiram, ne živim. Moje srce utripa, čutim ga, toda moje misli ne želijo delovati. Moja glava

je polna njegovih dlani in solz. Kamorkoli grem, tam je on. Žimnica, na katero se uležem

vsako noč, je njegovo telo, voda, s katero si zjutraj umijem obraz, so njegove besede.

Najhuje je, ko se njegovi prsti skoraj dotikajo mojih.

Če vsaj ne bi bil moj učitelj biologije. Pri laboratorijskih vajah me ne želi pustiti pri miru,

približa se mi in me preprečuje, da potrebujem pomoč. Roke se mi tresejo, ko moj tilnik

začuti njegov zadah. Vedno diši po sivki in mentolovih bonbonih.

Preden odide, se njegovi prsti rahlo dotaknejo mojih stegen.

Kako močno si želim, da bi lahko dihala.

Spomini vršijo v mojih možganih, zato ne slišim tihega klica v mojo smer. Vsaj ne takoj,

nenaden dotik me prisili, da se obrnem.

"Samo," iznenada začne moja tiha, nežna sošolka brez prijateljev in se namršči. "Samo, no,

želela sem te vprašati, če si v redu."

Za trenutek ne odgovorim. Živčno si grize ustnico in rokav pulovarja mečka v dlani. Nikdar si

ga ne sleče. Včasih sem bila ena od mnogih, ki so jo med odmori ščipale po rokah, tam, kjer

smo vedele, da jo bo najbolj bolelo. Solze so se ji prikradle v oči in to nas je le še bolj

podžgalo. Počutile smo se neustavljivo, kot da gorimo, neuničljivo. Le kako lahko ubiješ

ogenj? Mislile smo, da nas utapljanje lastne žalosti v njeni bolečini naredi srečnejše, boljše.

Ne zaslužim si njene empatije.

"Jaz, sem, seveda," takoj prikimam, a se nato ustavim.

Nenadoma jočem.

Njena nežna roka me povleče za vogal, stečemo mimo omaric in se skrijemo v stranišče.

Z nevidno roko pograbim masko okoli svojega obraza, prsti zagorijo ob njenem dotiku, koža

se razpara in kri brizgne iz neskončnih ran. Spregovorim, končno mi uspe spregovoriti,

čeprav me je strah, tako zelo strah!

Povem ji. Ali pa morda le zajočem na njenem ramenu, nisem prepričana. Dvakrat zvoni in

enajst parov nog se sprehodi po ploščicah stranišča. Šele nato znova zadiham.

Diham. Diham.

"Oprosti," zamomljam, in nato znova. "Oprosti."

Odkima. Ve, kaj imam v mislih, in vem, da jo moje dejanje še kar boli. Nezavedno se poboža

po levi roki.

"Oprostim ti," reče potiho in me pogleda v oči. Prikimam.

"Hvala."

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

15

Naslov dela: Solze in rdeča lica

Avtorica: Renee Leigh Cornelly

Mentorica: Maša Šipek

Dijaški dom: Dijaški Dom Drava. Maribor

SOLZE IN RDEČA LICA

Renee Leigh Cornelly, Dijaški Dom Drava, Maribor

Ljubiti nekoga, ki te nikoli ne bo ljubil, je drugačna bolečina, saj veš, da te osebe ne

moreš imeti in da ona nikoli ne bo ljubila tebe, kakor ti ljubiš njo.

Dan in noč sem jokala in upala, se »uničevala« zate, a nikoli te nisem zmogla sovražiti,

čeprav sem se trudila, saj si mi pomenila veliko, osrečila si moje srce.

Tvoj nasmeh bi mi polepšal dan in obvestilo, da sem na telefon prejela tvoje sporočilo,

bi me razveselilo. Moji prijatelji so me videli in gledali, kako sem strmoglavila in gorela zaradi

tvoje ljubezni. Velikokrat sem žrtvovala svoje duševno zdravje zate, postala sem depresivna.

Toda tvoje ustnice so se počutile tako domače na mojih ustih, tvoje roke so se čutile

tako domače na mojih licih, toplina tvojih objemov je bila tako prijetna, tvoji nežni dotiki mojih

rok, bokov, lic … Tvoj glas me je takoj pomiril, tvoje besede pa so predstavljale glas razuma,

ko sem bila v stresu.

Še zmeraj se trudim, da bi te sovražila zaradi tega, kar si storila, zaradi bolečine, ki si

jo povzročila mojemu srcu, zaradi vročih solz, ki sem jih izjokala po majici moje najboljše

prijateljice, ki me je vedno znova opozarjala nate in poskušala pred tabo zaščititi moje srce.

Resnično želim nazaj vse solze, ki sem jih izjokala zaradi tebe, a še vedno te pogrešam.

Še zmeraj upam, da se srečava na hodniku, upam, da se mi nasmehneš, kot si se mi

nekoč. Osrečila si me. Osrečila si moje srce. Povzročila si metuljčke v mojem trebuhu in že z

najmanjšo pozornostjo priklicala rdečico na moja lica.

Vedela sem, da me nikoli ne boš izbrala, vedno sem bila le druga izbira. Vsako noč

sem upala, da mi boš rekla, da sem ti všeč, toda to, kar si mi povedala tisti dan … Tisti dan, ki

naj bi bil dober, srečen, ki naj bi pomenil nov začetek. Kar si mi povedala, tisti dan, me je

uničilo, zlomilo. Upam, da to bereš, ker ti nikoli nisem mogla povedati, kako se je moje srce

zlomilo zaradi tvoje nepremišljenosti. Vem, da ti to, kar sva imeli, ni pomenilo veliko, ampak

meni je pomenilo vse. Bilo je posebno, ker sem s tabo lahko jaz bila jaz, pred tabo sem lahko

snela svojo masko, ob tebi in zaradi tebe sem se počutila posebno.

Ko sta vidva na tisto noč skupaj uživala v ognjemetu, sem jaz ostala doma. Sama.

Sedela sem na kavču ob prižganem televizorju in jokala, obdana z robčki prepojenimi s

solzami. Moj obraz je bil umazan od uničenega ličila, madežev maskare in črtala za oči. Vem,

da se morda zdim dramatična, vendar je tako hudo bolelo. Zadnje sporočilo, ki si mi ga poslala,

se mi vedno znova ponavlja v mislih. Kako naj grem naprej? Tako si me razveselila. In potem

si me tako zelo prizadela. Medtem ko sem se počutila otrplo in sem samo sedela in strmela

predse, ti je moja prijateljica pošiljala jezna sporočila, misleč, da bo pomagalo. Bolelo me je,

bila sem zlomljena, jokala sem, ampak ti si imela njega. Tudi tvoja maska je padla.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

16

Naslov dela: Maske so padle

Avtorica: Lara Podgoršek

Mentorica: Monika Gajlser

Dijaški dom: Dijaški dom Drava, Maribor

MASKE SO PADLE

Lara Podgoršek, Dijaški dom Drava, Maribor

Včasih se mi zdi, da imajo ljudje omejen dostop. Do znanja, sreče, življenja, uspeha. Do

resnice, do pravice. Verjetno je razlogov zato mnogo, a so kot kaplje v morju strnjeni v celoto,

da posameznega ne gre več ločiti od njihovega izkupička. A hkrati so njihove odločitve v

pogosto omejeni situaciji vedno svobodna izbira, čeprav se včasih poskušajo izmakniti temu

dejstvu, preložiti krivdo. Jaz to prav dobro vem.

Ko tako posedam in od zgoraj opazujem množico posameznikov, ki še nikoli ni zares iskreno

spregovorila, me spreleti tisti nenavadni občutek, ko doživiš nerazložljivi občutek usodnosti

trenutka. Nihče od petih zelo različnih posameznikov ne ve kako zelo so njihova življenja

povezana; samo tiho sedijo in vse kar je videti, so njihove oči, ki krožijo po neustaljenih in

neznanih tračnicah. Poskušajo ujeti izraze, a so zakriti pod umetno prevleko, ki krije nos in

usta, da ta vdihujejo vedno isti zrak. Verjetno je to tako, kot ljudje podoživljajo vedno iste dni

in ko jaz opazujem vedno iste trenutke. Morda je to krivec tistega čudnega občutka, ki me je

nepripravljeno objel ob tej sliki čakalnice.

Monotonosti je bilo v preteklem letu še več in to me je tako oslabelo, da sem bila resnično

zaprta za štirimi stenami. Ta nemoč, da bi kaj ukrenila, me je počasi razjedala, da bi bila skoraj

povsem ujeta. A s toplino dni, sem si povrnila moči, da sem sedaj spet v službi.

Svet sicer še vedno ni v ustaljenem tempu. Ljudje še vedno hodijo okrog z omejenim dostopom

in s tistimi smešnimi maskami na obrazu. Čustva pod njimi nastajajo in kopnijo, brez da bi

prišla do premiere. Solze na licih izginejo, osuplost postane model za sliko, zehanje pa le dolg

trenutek zase. Ampak verjetno je najhuje to, da ostajajo nasmehi skriti.

Težko si predstavljam, kako je biti eden izmed petih v tej moderni mali sobi, polni vrat, belih

stolov in manjših miz. A zanimivo je poslušati njihove misli, ki tiho ždijo v prostoru, se pogosto

prepletajo in lovijo, čeprav oni to le redko ugotovijo. Vsi se spotikajo ob skupne iztočnice in se

srečujejo z mojim imenom. Prepuščeni so meni in sebi, a jaz jim vedno podam vajeti življenja.

Na milost in ne milost njihovim dejanjem, saj na koncu o usodi ne odločam jaz, kajti to bi uničilo

moj smisel.

Oni šivajo svojo usodo, jaz jo večinoma le pojmujem. Njihove odločitve se prelevijo v trenutke,

ki nemo spišejo zgodbe. Zgodbe, ki se od zgoraj povežejo v eno samo.

…

Tukaj sem s teto. Pravzaprav mamino teto, katera je preveč zaposlena z opazovanjem

ogledala, da bi ujela moj pogled usmerjen naravnost v fanta pred sabo. On me ne opazi, saj

samo naveličano zre v ostale čakajoče. Njegovi lasje temni, kateri zakrivajo pogled na ozadje,

izgledajo kot oblačna noč. No, verjetno bi ga lahko kar v celoti označila tako. Na njegovih črnih

laseh se občasno pokaže kakšna pika prhljaja, sicer pa je njegova polt bleda, da obraz izstopa

kot Luna, s katere težko odvrneš pogled. Če ti slednji že uide, pa torej pristane v črnini, iz

katere se vsake toliko zasveti zvezdica. Okolica je nepomembna, ko je on v njej. Njegovo

močno telo mirno sedi pred mano in z vsakim vdihom, se njegov prsni koš dvigne kot reka, ki

valuje v

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

17

mesečini. Njegove močne roke se ritmično premikajo v skladu s tokom besed, ki krožijo po

zaprtem prostoru, ki se mi zdi povsem brez zraka.

Pogosto sedi pred mano v razredu. No, pravzaprav ne tako pogosto; samo ko imamo krožek

kreativnega pisanja. Sploh ne ve, kako zelo je talentiran. Ob vsaki njegovi stvaritvi, se mi naježi

koža. Njegov jezik je mehek, kot njegov globok glas, ki z lahkoto nagovori množico.

Pravzaprav, ko govori, ne slišim ničesar drugega. Pravzaprav, že zdaj ko samo sedi, ne slišim

ničesar drugega. Niti televizije na steni ne.

Ali pristopim ali ne? Strah me preveva. Večji od tistega, s katerim sem s starši spremljala

pandemijo. Rada bi pristopila do njega, spregovorila, vendar ne najdem besed. Sploh pa ne

zdaj, ko ne morem niti brati izrazov. Vsi smo kot roboti. Brez izrazov.

Večkrat mi rečejo, da pretiravam. Ampak takšna pač sem, vse večkrat premislim in okrasim.

Sploh ne vem, če vidim realnost kot je v resnici? Ampak to zdaj ni pomembno. Pristopiti ali ne

pristopiti, je edino vprašanje. Joj, včasih me tako moti, da imamo izbiro.

Izza njegove maske sveti dvoje modrih oči, ki strmita v barvit zaslon. Ko bi jo vsaj lahko

umaknil… Ko bi vsaj lahko njegove ustnice prišle do svežega zraka. Ko bi se vsaj sprehodile

po njem skupaj z mojimi.

…

Budno poslušam novice na televiziji, medtem ko brezbrižno sedim na stolu v čakalnici. Če sem

iskren, mi ni všeč, kam teče tok novic. Vsa ta situacija, me ni motila; sploh pa ne karantena.

Bilo je več časa, čeprav manj svobode. Lahko sem igral igrice, pisal, gledal Netflix in predvsem

igral igrice. Ko pomislim po drugi strani, nam svoboda ni bila odvzeta, kot pogosto površinsko

mislimo. Bila je prisotna, vendar na drugačen način. Takrat si lahko recimo izbiral, ali boš imel

prižgano kamero pri pouku in ali boš med njim igral igrice, zdaj pa izbiraš ali boš imel med

poukom prižgane možgane in ali se boš med njim igral s peresnico. Takrat si odklanjal pogovor

s profesorjem z izgovorom pokvarjenega telefona, zdaj pa privoljuješ v pogovor s sošolcem

zavoljo dolgočasnih ur na gimnaziji.

No, lahko pa tudi tega ne počneš. Izbiro imaš vedno, ne glede na to kako je omejena. Ah, ja.

Tisto so bili časi…

Pogled mi z ekrana pade na dekle, ki po moji oceni ni starejše od 16 let, torej je vsaj 2 leti

mlajša od mene. Ah, sicer pa leta gor ali dol. Luštna je. Ne sicer tako, kot tista, ki vedno znova

sedi za mano, a kljub vsemu se k njenim rjavim lasem pod masko komaj vidne pegice prisrčno

podajo. Lase ima spletene v dve dolgi rjavi kiti, s konicami katerih se poigrava s prsti. Njene

oči nervozno potujejo od fiksirane točke do potujočih postav v statični okolici in nazaj. Verjetno

nihče od njih ne opazi, da se njene ustnice pod masko premikajo, ko oblikujejo njej všečno

izgovorjavo tujih besed, ki jo je malo prej razglašal novinar na televiziji.

…

Že daljši čas se čutim utesnjeno. Od karantene. Zdaj se mi zdi, da diham isti zrak, takrat pa da

živim isti dan. Počutila sem se tako ujeto. Načeloma ne maram pretiranega stika z ljudmi, a

moram priznati, da se mi je na koncu že mešalo od samote. Vse zgodbe, vsa življenja na

policah, so se zlila v eno in na koncu poosebila moj obstoj. V realnosti sem na koncu preživela

le še malo časa, saj se je bilo tako lažje prebijati skozi iste dni. Vse skupaj sem že večkrat

želela končati, toda sem se zadržala zavoljo mame, ki je že tako zaradi ločitve dosti pretrpela.

Res je imela rada očeta, a verjetno se pač ni obneslo. Sprašujem se, če bi bilo zdaj še lahko

drugače.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

18

Te misli, kmalu poje nervoza, verjetno zato ker grem jutri tukaj prvič v šolo. Čeprav sem v

Sloveniji že kakšno leto, sem lahko preteklo šolsko leto zaradi pouka na daljavo še vedno

hodila na mojo francosko šolo in tako slednjo uradno zaključila v Franciji. Z letom v Sloveniji

sem se lahko malo privadila na jezik in vse skupaj. Ampak teden dni nazaj sva z mamo menjali

kraj bivanja in zato moram zopet menjati šolo. To me ne moti pretirano, saj se na tisti gimnaziji

nisem preveč dobro vklopila. Upam, da bo tu bolje.

Šele zdaj se zavem, da se ves čas igram s kitami. Očitno nervoza očitno vedno tli v meni. Svoj

pogled zopet privežem na televizijo. Svojim mislim v takšnih trenutkih vzamem svobodo, s tem

da se osredotočim na eno dejavnost. Tako se zopet osredotočim na novinarjev jezik, s čimer

pozabim resničnost. Le z usti poskušam nemo izgovarjati izrečene besede.

…

Strmim v svojo postavo, ki se do mojih oči odbija z ogledala. Čeprav je malo bolj okrogla,

izgleda trdno in odločno. Na modernem stolu sedim povsem vzravnano, noge pa imam damsko

prekrižane pri gležnjih, da more krilo pokriti kolena. Klobuk pokriva večino mojih las, na obrazu

pa imam ličila, saj se je treba urediti tudi za krajše odmore.

Jezim se nad tem, kar slišim govoriti moža na ekranu majhne televizije. Številke so visoke, oni

pa opuščajo ukrepe, čeprav še ni konec. Še vedno je med nami…

Tako kot je očitno med nami še vedno množica neuglajenih ljudi, ki realnosti ne razume. Njihovi

pogledi so namreč preveč svobodnjaški. V mojem podjetju takšnih ne prenašamo. Pred leti je

imel sin zaposlenega nekega takšnega svobodnjaka, ki je bil zadolžen za prevajanje in odnose

s francosko govorečimi državami. Nič ne rečem; delo je dobro opravil, ampak nosil se je pa

tako sproščeno kot tale gospodič v kotu. Pa sem rekla sinu ne, in ga je odpustil.

Preprosto čutim odpor do bradatega moškega, ki s svojih preluknjanih ušes že presrečno

odstranjuje masko. Čeprav je sicer primerno urejen, daje uporniški vtis, ki mi ni všeč, saj me

spominja na mnoge incidente, ki so jih takšni in podobni uporniki nemeneč se za posledice

napravili v skoraj vseh časovnih obdobjih. Tudi zdaj v koroni! Z izgredi so ogrožali javno

varnost! Saj ne pravim, da je ta gospodič v kotu eden izmed njih; pravim samo, da me spominja

nanje. In da mi ni všeč.

…

Oči umaknem z babnice, ki me je jedla s svojim strogim pogledom. Najraje bi jo kar zagrabil in

ji pokazal vraga, ampak se bom zadržal za voljo mojega delovnega mesta učitelja na bližnji

šoli. Takšni staromodni ljudje, ki obsojajo vsako malenkost, mi grejo blazno na živce. Eden

takšnih mi je uničil življenje. Imel sem ženo, 2-letno hčer in super službo, ampak me je en

takšen debil odpustil, kar je vodilo v konec življenja, kot sem ga poznal. Alkohol je začel teči

po grlu, bolj kot bi si želel in vse sem zapravil. Tudi ljubko hčer in čudovito ženo Marie. To je

bilo pred 13 leti in od ločitve ju nisem videl. Mislim, da sta se takrat preselili k Marijini družini v

Francijo, jaz pa sem med tem popival v lokalu nasproti naše hiše, ki jo je kmalu vzela ljuba

država zaradi neplačanih dolgov. Potem pa trenutek streznjenja in leta zdravljenja, da sem se

pred 3 leti že vrnil v nekdanji ritem življenja. Le da brez ljubezni. Pa še tega je uničila korona,

ki me je zaprla v majhno najemniško stanovanje ter me ponesla bliže kozarčkom in

stekleničkam in navidezni srečici. Toda tokrat se mi je uspelo upreti. Čeprav je bila moja

svoboda verjetno najbolj omejena do zdaj – še v cepljenje so nas skoraj prisilili – so bile moje

misli osvobojene vpliva odvisnosti in so svobodno izbirale dejanja. Začel sem pisati blog o

odvisnosti in o boju proti njej, s katerim sem si pridobil precej ugleda v Franciji. Pišem ga

namreč v francoščini, saj se tako počutim bolj oddaljen od svojih občutkov in spominov. Sicer

pa se na sploh v francoščini izražam bolj uglajeno, kot v materinščini, verjetno zato ker sem si

kljub vsemu s slovenščino bolj domač in namenim sprotne iskrenosti v njej.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

19

Od sodelavca sem izvedel tudi, da se je Marie z ne več tako majhno hčerko Ano vrnila v

Slovenijo. Ne vem, kako to ve, ampak ni mi še želel povedati vsega. Verjetno je želel, da si

sam napišem svojo zgodbo, preden on izda konec. Ampak nisem še imel moči, da bi se soočil

z njima. Morda jo bom kmalu našel. Upam, da jo bom.

Sploh ne vem, zakaj zdaj premišljujem o tem, ko pa sem tako dobre volje. To so ne ravno ljubi

spomini in zato se mi v tem trenutku, ne da več ukvarjati z njimi. Verjetno zavoljo presenetljive

novic, ki so jih rekli po tv-ju. Korona gre namreč dol, torej gre moja volja gor.

Še bolj veselega me naredi pogled na mojo nervozno svetlolaso dijakinjo, ki s stisnjenimi

pestmi počasi stopa do svoje tarče, ki jo je previdno opazovala že nekaj časa. Čeprav ne slišim

točnih besed, lahko sklepam njihov pomen po nasmeških sodeč. Poba mi ni podoben. Jaz sem

se gnal v srednji, on pa deluje nadvse brezbrižno in umirjeno, kot jaz verjetno šele zdaj. Ah,

končno malo svobode v tem kratkem bednem življenju. Pa saj so še mladi, naj uživajo dokler

traja. Naj živijo svobodo.

-

Svoboda!

Da, vedno sem vesela, ko slišim svoje ime.

In tokrat ne le v povednem naklonu, temveč tudi vzkličnem. Nekdo zunaj se je namreč glasno

zadrl moje ime, da me je zdramilo iz misli peterice v čakalnici. Ozrem se preko zaprtega

prostora skozi okno, kjer vidim vzklikajočega nasmejanega človeka, ki je veselo vrgel masko

na tla in zdaj vzhičeno skače po njej. Skoraj bi rekla, da je reakcija pretirana, nerealna, vendar

se mi to ne zdi relevantno v tem trenutku. Počutim se zmagovalno. Val energije me naelektri.

Kajti maska je padla.

In tudi v notranjosti so maske padle…

Kot že mnogokrat do slej.

A po drugi strani tokrat prvič zares.

Čas je padel, da misli stopijo v realnost in liki izberejo svojo usodo. V polnem naboru možnosti.

Naj resnični obrazi vstopijo v igro. Dovolj je bilo pretvarjanja, zadrževanja in strahu. Moja

beseda je zmagala, četudi je še vedno obravnavana s previdnostjo in dvomom. Kot so

obravnavane tudi zgodbe petih naključnih ljudi, ki so v resnici ena. Ena nedokončana. Ena, ki

še čaka svoj konec. Konec, ki si ga mora vsak svobodno napisati.

Kajti maske so padle…

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

20

Naslov dela: Maske so padle

Avtorica: Patricija Krampelj

Mentorica: Teja Kosi

Dijaški dom: Dijaški dom Srednje prometne šole Maribor

MASKE SO PADLE

Patricija Krampelj, Dijaški dom Srednje prometne šole Maribor

Naša običajna življena pred letom 2020 so vključevala dnevna kosila v restavracijah, jutranje

kavice v najljubši kavarnah, nakupovanja v najljubših trgovskih centrih, potovanja po celem

svetu, zabave in glasbene koncerte, ki smo jih obiskovali sami, s prijatelji ali z našimi

najbližjimi. Vse to smo počeli zelo rutinsko in smo pozabili, kako pomembno je ceniti to, kar

imamo.

Brez kakršnega koli opozorila je prišel “strašanski virus” in bila je razglašena pandemija. Naša

življenja so se obrnila na glavo, zaprtje države, ekonomska kriza, karantene, omejitve gibanja,

policijske ure, ljudje so izgubili službe, šole in vrtci so se zaprli ter veliko drugega. Ljudje, še

posebej pa mi mladostniki, smo bili podvrženi raznim pritiskom v službi, doma, v šoli in nismo

mogli verjeti, kaj se nam dogaja. Ukrepi, ki so se izvajali, še posebej, ko so na vrsto prišle

maske in PCT pogoji, policijske ure so nas popolnoma ogradile od zunanjega sveta in nam

vzele to, kar je nam in tudi ostalim starostnim skupinam najpomembnejše - SVOBODO.

Vojne za oblast, mednarodni konflikti, pandemije, predvolilne kompanije, državni voditelji in

utrujen narod, vsi mi smo žrtve pohlepa. Pravijo, da so maske padle, ampak vprašanje je, ali

so res? Ali pa je to samo še ena maska izmed mnogih drugih, ki jo nosimo sami in ljudje okoli

nas.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

21

Naslov dela: Maske so padle

Avtorica: Hana Dolinar

Mentor: Miha Indihar

Dijaški dom: Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana

MASKE SO PADLE

Hana Dolinar, Dijaški dom Ivana Cankarja

Ker smo bili obkroženi s kirurškimi maskami na vsakem koraku, bi ob tem naslovu marsikdo

zavil z očmi in pomislil na dobesedni pomen besede maska. V prenesenem pomenu pa ta

izraz ne bi mogel bolje opisati stanja družbe v času epidemije.

Koronavirus, ki nas je doletel pozimi 2019, je razkril številne nepravilnosti, spremenil naše

vrednote, predvsem pa pokazal prave obraze ljudi, čeprav so bili ti, ironično, ves čas skriti pod

maskami.

Ljudje smo s svojimi dejanji pokazali, kakšen imamo odnos do drugih in do kakšne mere smo

pripravljeni omejiti svojo svobodo v zameno za dobro vseh. Čeprav smo že vsi slišali rek:

»družba je močna, kot je močan njen najšibkejši člen«, je marsikomu doba dveh let strogih

ukrepov, ki so vključevali tudi prepovedano druženje večjega števila ljudi, povzročala takšne

težave, da so se mirno odločili prekršiti omejitve in se požvižgali na zdavje slabotnejših. Pri

drugih se je razkril dvom v medicino, ki do tega trenutka ni bila vprašljiva. Nekateri pa so

situacijo uporabili kot orodje za kritiziranje politike. Predvsem smo se v tem času naučili, da

bodo ljudje najprej poskrbeli za svoje potrebe, ne ozirajoč se na resnične, življenjske potrebe

drugih.

Kakršen koli je že bil odnos ljudi do te situacije, vsi so dobili občutek, da moramo drugi izvedeti,

kakšno je njihovo mnenje, ki so nam ga razložili brez dlake na jeziku.

Ta situacija je ustvarila razmere, v katerih smo morali biti zakriti in izolirani, ob tem pa smo

postali odkriti kot še nikoli.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

22

Naslov dela: Maske padajo kot domine

Avtorica: Adrijana Nograšek

Mentor: Miha Indihar

Dijaški dom: Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana

MASKE PADAJO KOT DOMINE

Adrijana Nograšek, Dijaški dom Ivana Cankarja

Če se ozremo v zgodovino, so ljudje pravzaprav vedno skrivali svoj obraz za maskami. Ena

izmed najbolj znanih mask je Tutankamonova zlata posmrtna maska, ki je postala simbol

starega Egipta. Maska je bila povezava med zemljo in nebesi, torej med smrtnim in nesmrtnim.

Plemenske vodje naj bi tako označevale svojo moč in nadvlado. Povezava med močnejšimi in

šibkejšimi. Tradicionalno gledališče maske v svoj prid uporablja že tisočletja. Vse od antičnih

grških, kasneje do renesančnih moških, ki so z maskami uprizarjali ženske vloge. Povezava

med moškimi in ženskami. Vezir je skril vojaka, ki je za njim trepetal za svojim življenjem.

Povezava med življenjem in smrtjo, ki pa velja tudi za slavno sliko Paula Fürsta z originalnim

naslovom »Der Doctor Schnabel von Rom«, na kateri je uprizorjen doktor z masko, ki je bolj

podobna ptičjemu kljunu kot pa čemur koli, kar si danes predstavljamo pod besedo maska.

Ob besedi maska danes vsi pomislimo le na kirurške in N95 maske, ki preprečujejo okužbe,

na kos blaga, ki je skoraj dve leti skrival iskrive nasmehe in nas postavil pred izziv

prepoznavanja čustev zgolj v očeh. Obvezno nošenje mask je sprožilo glasen odziv v javnosti,

ker je vsakdo danes »strokovnjak« na vsakem področju, če ima dostop do spleta, kar je

posledica anonimnosti. Varnost psevdonima v človeku zbudi miselnost, da je dolžan

posredovati svoje mnenje, pa naj bo pritrdilno manjšinskemu ali večinskemu deležu, resnično

ali izmišljeno. Ne glede na dejansko verodostojnost naše trditve lahko zaradi hitrejšega širjenja

dezinformacij v primerjavi s počasnejšim širjenjem stvarnih informacij ustvarimo buren odziv

in se s tem približamo želji po družbeni moči in dobrem ugledu ter navsezadnje občutku

pripadnosti. Vse le zato, ker si želimo biti del nečesa večjega, ljudje smo namreč socialna bitja

in hrepenimo po sprejetosti in potrditvi. Primer tega je na primer sovražni govor na vsakem

videu, članku, sliki na katerem koli socialnem omrežju. Komentarji so lahko večinsko pozitivni,

vedno pa bomo našli tudi takšne, ki vključene imenujejo s skrajno neprimernimi imeni,

kletvicami ipd. Internet, ki je bil namenjen deljenju informacij in širšemu dostopu za javnost, se

je spremenil v kraj negativnih interakcij in najrazličnejših vrst nadlegovanja (spolno, rasno,

veroizpovedno, nasprotovanje političnih prepričanj, načina življenja, spolne orientacije …).

Internet in anonimnost sta uporabnikom dala možnost, da povedo vse, brez kakršnih koli

zadržkov. Pa vseeno, ljudje imamo vedno svoja mnenja o vsem, na ulicah pa ne najdemo

(veliko – izjeme navsezadnje vedno obstajajo) ljudi, ki bi glasno komentirali vse, kar se dogaja

okoli njih. Anonimnost je njihov as, ki ga imajo v rokavu. Zaradi preslabih smernic in algoritmov,

ki bi preprečevali določene neprimerne interakcije, se iz dneva v dan povečuje število

negativnih komentarjev, četudi bi nekateri rekli, da le zagovarjajo svobodo govora in pravico

do le-te. In seveda ima vsakdo pravico do svobodnega govora, vseeno pa obstajajo meje, ko

dejanja niso več svoboda govora, temveč tudi kriminalne geste (smrtne grožnje, pozivi za

izvajanje škode …).

Na drugi strani so kirurške maske nekaterim povečale samozavest. Maska je nekaterim

predstavljala pobeg od dela telesa, ki ga navadno opazi vsak neznanec – obraz. V raziskavah

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

23

je bilo dokazano, da se nekaterim zmanjšajo nivoji tesnobe, če nosijo maske, ker se ne počutijo

tako izpostavljene kritiki in obsodbam drugih. S sproščanjem odlokov o obveznem nošenju

mask se nekateri zato zopet počutijo manj sproščeno v vsakodnevnih interakcijah v družbi.

Razdvojenost zaradi obveznega nošenja kosa blaga na obrazu, ki je nekaterim končno dal

zadihati, saj so se počutili samozavestnejše, drugim pa omejeval svobodo, je postopno

prerastla v shode za odstop kogar koli, ki je odgovoren za delovanje države in stopnjevanje

napetosti v že tako težkem času, polnem negotovosti in strahu, ki so ga ustvarjale zavajajoče

informacije. Tudi maske politikov so od samega začetka pandemije tako padale hitreje kot

domine. Od političnih vodij, ki so različno hitro ukrepali in opozarjali na nevarnost nepoznanega

virusa, ki je do sedaj (marec 2022) zahteval več kot 6 milijonov življenj po svetu, pa do politikov,

ki so s svojih mest sami odstopali v času, ko bi jih najbolj potrebovali. Maska kandidata,

predstavnika v parlamentu ali kogar koli, ki je vpleten v politiko, naj bi za seboj predstavljala

avtoriteto in nekoga, ki je bil večinsko izvoljen na svoje mesto s strani volivcev, ki se jim zdi,

da zastopajo javni interes oziroma njihov interes, se je pa pravzaprav (nepresenetljivo) zopet

izkazalo, da gre večinoma vedno le za osebne koristi in so ljudje šele na drugem mestu na

lestvici prioritet izvajanja položaja.

Tudi ličila so sama po sebi maska, ker nikoli zares ne vemo, kdo je za njimi. Z ličili lahko

zakrijemo skrijemo nepravilnosti – od aken, brazgotin do podočnjakov, gub in lepotnih

znamenj. Lahko izzovemo iluzijo, ki bo povečala naše oči, ustnice lahko postanejo bolj rdeče,

zmanjšamo lahko svoj nos. Z nanosom tankih plasti lahko izgledamo kot druga oseba. V

trenutku lahko postanemo kdor koli. Le z uporabo pigmentov in krem lahko dosegamo

nemogoče visoko postavljene lepotne standarde.

Maska zaigranih nasmehov, ki skriva tegobe in solze duševnih (in fizičnih) bolezni je eden

izmed bolj prezrtih metaforičnih pomenov maske, ki šele v zadnjem času pridobiva na večji

obravnavi problematike duševnega zdravja. Trpeči malokdaj zares priznajo, da jim je težko.

Nikoli nočemo biti videni kot šibki del verige, nočemo odstopati od norm, ker nas je preveč

strah, da ne bi izpolnjevali vseh pričakovanj.

Človeštvo se preprosto skrije za vse vrste mask. Udobje tega, da nikoli ne predstavljaš sebe

kot celote, temveč le del sebe, ki je družbeno najbolje sprejet, je povzročilo epidemijo

sovraštva, razdvojenosti in neprestanih napetosti med ljudmi in v večjem merilu tudi med

državami in kontinenti. Zdi se, da »Slovenec že mori Slovenca, brata«, kot je zapisal Prešeren,

le da se to ne dogaja le s Slovenci, pač pa z vsakim narodom. Povod za skrivanje za masko

je strah. Vedno si želimo biti del nečesa večjega, zato da na koncu ne bi ostali sami. Če

pripadamo večji skupini, smo manj ranljivi, ker je težje napasti skupino kot posameznika. Strah

se tako pod različnimi domenami izraža skozi dejanja posameznikov. Ljudje pač želimo imeti

pod nadzorom vse, kar imamo lahko – od glasnega izražanja mnenja, svojega izgleda,

družbene percepcije nas samih.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

24

Naslov dela: Maske so padle

Avtorica: Petra Rotar

Mentorica: Tanja Tomšič

Dijaški dom: Dom Frana Grma, Zavod za gluhe in naglušne Ljubl jana

MASKE SO PADLE

Petra Rotar, Dom Frana Grma, ZGNL

Vsakič se vprašam, le zakaj ljudje prekrijejo svoj obraz z masko. Odgovor sem iskala leta, a

ga nikoli nisem našla. Globoko v srcu mi je govorilo, da lahko vsak skrije svoje solze in (kot bi

to lahko rekli) si z ličili nariše nasmeh. Ljudje smo čudna in predvsem zvita bitja. Včasih zares

ne vemo, ali je to res, kar kažejo drugi na obrazu. Ali je to iskren nasmeh, ali so to res solze?

Le zakaj naj bi bila to rešitev?

Imam izkušnjo, ko so mi rekli, naj vse zadržim zase: »Smej se! Ne joči! Predvsem imej lažno

masko, da je vse super in da je vse v redu.« − Ampak meni je tega dovolj! Povedala sem tako:

Zakaj bi skrila solze, če jih lahko pokažem. Zakaj bi skrila jezo, če jo lahko izdam. Zakaj bi

skrila svoj glasen nasmeh, če ga lahko pokažem. Vprašali so me, kako in zakaj hočem pokazati

svojo iskrenost na svojem obrazu.

Na svojem obrazu lahko vedno skriješ svoj pravi jaz, vedno ga lahko prekrijemo z masko. Kaj

se dogaja za to masko? Ali res lahko zaupamo človeku s prikrito masko? Moj odgovor je: ja,

saj tudi tako spoznaš človeka. Prav tako se naučimo spoznati pravega prijatelja. Dve maski

ima vsak, ampak vsak posameznik jih zelo zvito skrije. Ljudje po navadi ne opazimo hitro, ali

pa sploh ne znamo presoditi na človeku, ali kaže svoj resnični obraz. Ugibamo, ali je iskrenost

na njegovem obrazu. Ali so res prave solze, ali pa to ni prava iskrenost na njegovem obrazu

in je samo prekrit z masko. Zakaj je dobro govoriti o tem, zakaj je pomembno govoriti o takih

temah?

Vam bom pojasnila, zakaj prihajamo na svet, v katerem spoznavamo napačne ljudi oziroma

pokvarjene ali prikrite lažne obraze. Povedali so mi, da je dobro človeku dati čas, da zares

spoznaš tudi njegovo masko. Dobro je tudi, da spoznaš sebe in da najdeš sebe globoko v sebi,

kjer si pravi ti. Dobro je občutiti, kaj si, zakaj si tu, kako imeti rad sebe. Ali je sploh to

pomembno?

Prišla sem do odgovora, ki je dovolj jasen. Moj odgovor je, da ima vsak zares vsaj dve mask

in vsak se lahko pretvarja, da je nekdo drug. Na koncu pa vedno ljudje najdejo pot, po kateri

bodo našli svoj pravi obraz in bodo z njim znali hoditi po svetu.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

25

Naslov dela: Maske so padle

Avtorica: Polona Umek

Mentorica: Saša Jerman Šterk

Dijaški dom: Dijaški dom Tabor, Ljubljana

BOMO LAHKO KDAJ POVSEM SNELI MASKE?

Polona Umek, Dijaški dom Tabor

Beseda pandemija izhaja iz grških besed pan (vse) in demos (ljudstvo). V dveh letih in dveh

mesecih odkar je bil zabeležen prvi primer nove koronavirusne bolezni, znane tudi kot COVID19, je prej omenjeni izraz prodrl tako globoko v vse sfere našega življenja, da ga definitivno ne

moremo več interpretirati kot zgolj zdravstveni problem. Sočasno s širjenjem bolezni, si nas je

postopoma ukleščila nepredvidljivost, in zdi se, da ima z vsakim dnem nad nami močnejši

prijem.

Nepredvidljivost, o kateri govorim, se kaže na primeru prodajalca sladoleda, ki ne ve, koliko

mleka naj naroči, saj ni gotovo, ali bo lahko v skladu z ukrepi imel svojo prodajalno odprto še

naslednji teden. Kaže se pri prijateljicah, ki si želita čez poletne počitnice odpotovati na Irsko,

pa ne vesta, ali jima bodo rezervacije povrnjeni v primeru, da je država zaprta. Kaže se pri

mami, ki ne ve, kam naj da čuvat otroka, ko ne more v vrtec zaradi velikega števila odsotnih

vzgojiteljic. Predvidevanja, kakšna bo globalna situacija čez mesec, dva so bolj negotova kot

je napoved trka asteroida. Pa ne zato, ker ne bi imeli za to usposobljenih znanstvenikov

temveč, ker je enostavno preveč možnih interakcij s tako malimi delčki kot je virus.

Virusu, čeprav je neživ organizem, pripisujemo marsikatere negativne človeške lastnosti; je

zloben, zahrbten, nevaren. Prav tako bi lahko rekli, da ni izbirčen, saj ga ne briga, ali je tarča,

na katero se spravi direktor multimiljarderske korporacije ali obubožan brezdomec. Tudi

posledice, ki jih ima na oba so relativno nesigurne in se spreminjajo glede na različico virusa,

ki so zaenkrat zasedle že mesto petih črk v grška abecedi in se ne zdi, da bi jih bo kaj ustavilo.

Če je človek kot superiorna vrsta še nedolgo nazaj mislil, da je neustavljiv, je trditev v boju z

virusom slišana samo še kot sarkazem. Glavni atribut pandemije – maska, nas vsak dan znova

opominja, da ni 'vse v redu'. Je to prerokba, naprtena človeštvu; do konca življenja nositi

maske?

Sama sem opazila da me v določenih prizorih iz filmov, kjer v javne ustanove vstopajo brez

mask kar zmrazi kot, da bi bilo nekaj narobe. Pa vendar bo moja volja delala v nasprotju s tem;

ne zmorem in ne želim verjeti, da bomo nosili maske do konca življenja. Ko se sprehajam po

mestu in na fasadi vidim napis: korona status quo se sicer zamislim o opaženemu, a to ne

zatre moje želje, da bom še kdaj videla obraze vseh mimoidočih.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

26

Naslov dela: Kdo mi je nadel masko?

Avtorica: Petra Vitežnik

Mentorica: Saša Jerman Šterk

Dijaški dom: Dijaški dom Tabor, Ljubljana

KDO MI JE NADEL MASKO?

FANTAZIJSKA PRIPOVED

Petra Vitežnik, Dijaški dom Tabor

Obraz je pomemben. Na njem so vsi elementi, ki te naredijo živega. Na njem imaš ušesa, da

slišiš glas družine, na njem imaš usta, da lahko govoriš resnico človeštva in Narave in še

najpomembnejše, oči. Z očmi lahko vidiš svojega najbližjega, lahko vidiš toploto in bližino

družine, kako se Narava dviga proti dotiku Neba, kako se barve sveta topijo pod zlatim

soncem. Z njimi vidiš živo resnico, ki ti jo svet podarja. No, v to vsaj mi verjamemo, da je obraz

dar Neba, potem ko nas je Narava ustvarila. Zato ga skrijemo, skrijemo ga pred krutimi pogledi

in strupenimi pošastmi, ki bi hotele ukrasti zgodbe in resnice iz naših oči. Skrijemo se pod

pisanimi maskami iz blaga, okrašenimi z vzorci in črtami. Vsaka je drugačna, s časom se

spreminja in prikazuje pot svojega nosilca.

Seveda vsa ljudstva tega ne verjamejo, le redki smo ostali zvesti sestri Naravi. Ostali so se

odselili iz Averne, saj so začeli dvomiti v Naravo in upali, da bojo našli več sreče izven njene

bližine. Nadaljevali so svoja življenja izven visokih gora, ki obkrožajo našo deželo in ustvarili

novo vas, ki so jo poimenovali Esterija. Hitro so uredili deželo in napredovali s pridelki, vendar

s tem, ko so zapustili Averno, so izgubili tisti občutek za Naravo, ki nam omogoča dostop do

magije. Ta nam omogoča razne dosežke, kot je razumevanje in rast rastlin, nadzor nad

tekočino, ali pa razumevanje živali in še mnogo ostalega. Kljub izgubi moči je ljudstvo raslo in

se večalo in prva družina je vodila vso rast. Hitro je vas postala mesto in še hitreje celo

kraljestvo, prva družina pa je postala kraljeva družina. S tem so izgubili misel na nevarnost

odkritega obraza in opustili maske. S časom so pozabili na svoje korenine in toploto sestre

Narave in Esterijci so poznali Averno samo še kot deželo onstran nevarnih Visokih gora.

Seveda so nekateri obrazi čutili zlato vez med njimi in Naravo, in med najbolj radovednimi so

nekateri postali popotniki in iskali odgovor na to tiho željo po toploti izven Esterije.

Mi smo pa ostali tukaj, živeli smo z roko v roki z Naravo in Nebom, našimi ustvarjalci. Po tem,

ko je prva družina odšla, je Nebo iz jeze in žalosti požrlo sonce in za več tednov je bila tu noč.

Dogodek so poimenovali noč tišine. Narava je prišepetala ljudem, naj pokažejo Nebu, da ga

oni ne bojo zapustili in ti so postavili tempelj na jasi sredi gozda. Ko je to videl, se je vrnil in s

pomočjo Narave ustvaril Sonce, ki se je razlilo čez celo kraljestvo in ga obarvalo v vseh barvah

zlata. In ljudstvo se je veselilo nad prihodom brata Neba.

Tako se enkrat na leto srečamo na vrhu griča, odložimo maske, da pokažemo svoje obraze

bratu Soncu in Nebu. Družine prinesejo svež kruh in ostale jedi na slavje. Tam plešemo,

pojemo, molimo in se smehljamo misli, da smo ostali.

Tempelj so dali v oskrbo vdovi, ki je vsak trenutek svojega življenja darovala ostalim. Ime ji je

bilo Verdi Vesna, bila je hčerka preproste šivilje in kmeta, ki sta jo učila dobrote in znanja o

rastlinah. Ko je štela štiri pomladi, je že sama znala poimenovati vsa zelišča in kako jih

pripraviti, da so ozdravile čisto vsako bolezen, saj je njena magija bila dar zdravljenja. Z

molitvijo je lahko priklicala točno tisto rastlino, ki jo je potrebovala. Poročila se je z mladim

drvarjem iz sosedje vasi, in skupaj sta živela na robu manjšega mesta. Imela sta otroka,

fantiča, ki je podedoval Verdin dar zdravljenja. Ampak med nočjo tišine je drvar zašel in se ni

vrnil. Po tem, ko ga je izgubila, je prisegla, da ne bo nikogar več ljubila in se povsem posvetila

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

27

sestri Naravi. Pomagala je sestaviti tempelj, kjer je že pred nočjo tišine prihajala na jaso molit

s sinom. Ostali so videli njeno zvestobo bogovom in hodili k njej po nasvete. Tako je po vrnitvi

Sonca postala oskrbnica templja in svečenica.

Njen sin se je odselil in si ustvaril družino in nadaljeval potomstvo. Družine Vesna so znane

po svoji povezavi z Naravo, še bolj kot povprečna Averniška družina. Veliko se jih je odločilo

za življenje svečenikov in so tako zgradili še več templjev, da je lahko vsako mesto imelo mesto

za mir in slavljenje svojih ustvarjalcev. Tako je večina svečenikov in svečenic v sorodu z Verdi.

Tudi naše maske so skoraj vedno podobne, preveza za oči, ki je zmeraj zemeljske barve,

okrašena z vzorci zelenja, zelišč in živali in na sredi čela simbol sonca. Če tvoja maska spada

pod ta opis, je jasno, kam spada tvoja življenjska pot: služiti svojemu ljudstvu v imenu bogov.

Seveda ti ni treba slediti tej poti, nekateri se odločijo za življenje izven templja in usmerijo svojo

modrost drugam, po navadi odidejo iz Averne v Esterijo, kjer začnejo hoditi v šole, ki jih tukaj

ni. Tako je potem, ko se je moja maska začela okraševati z zelenjem, bilo jasno, kam bo moja

usoda vodila.

Ko sem štel šest pomladi se mi je rodil dar zdravljenja. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem

na vrhu griča tekel s sestro in bratom. Bil je topel jesenski večer in s sorodniki smo pobrali še

zadnje vreče krompirja in proslavljali tako, da smo odvrgli maske, peli, plesali in molili. Otroci

smo se podili in nabirali rože, ki so se v dotiku večernega sonca obarvale v medenih odtenkih.

Sestra, brat ter bratranci in sestrične smo se zatekli v bližnji gozdiček in se zapodili v klanec v

upanju, da bi lahko videli sončni zahod na vrhu visokih dreves, ki jih je krasilo barvno listje. Le

s težavo sem dohiteval sestro Nalo, ki je spretno plezala. Zmeraj je bila divja, nikoli pri miru.

Zmeraj je bila najmočnejša izmed nas, brez problema je očetu pomagala, ko smo pospravljali

drva. Zmeraj se je vrnila najbolj umazana po igri, ni bilo trenutka, ko se njena obleka ne bi ujela

v vejo, ali popacala z blatom in svežo pomladno travo. Ni bilo težko verjeti, da je imela dar

poguma.

Ko sem za njo plezal na drevo, sem opazil, kako se je njena preprosta lanena obleka zlivala z

okolico. Stara obleka, ki jo je podedovala od sestrične, je bila umazana od zemlje po celem

dnevu dela na njivi in se zlivala z zlatimi in rjavimi listi na vejah. Bila je raztrgana od let igranja

in otroške ljubezni, zato so packe zemlje in trave zgledale naravno. Skoraj si je ne bi mogel

predstavljati v novi, čisti obleki. Zdela bi se nenaravna.

Ko smo dosegli vrh drevesa, sem se ozrl proti večernem nebu. Morje dreves se je dvigal kot

reka, ki hitro divja proti dolini, naša sveže prerita njiva je v poljubu večernega sonca zardela in

obstala v barvah jesenskega listja. Slišalo se je petje naših staršev in prijateljev, ki so med

plesom ploskali in vriskali vesele pesmi in speve, ki so se zahvaljevali sestri Naravi za obilno

letino. Barvne maske so pri strani ležale in opazovale svoje nosilce, kako se na praznovanju

gledajo in oči odpirajo drug drugemu. Zadihan od plezanja sem zajel globok vdih toplega

večernega zraka in zaprl oči. Slišati je bilo petje srečnih ljudi, ki se po dolgem času spet vidijo

v svetlobi resnice, spet vidijo ljubezen v zrcalu duše svojega ljubljenega. Ko sem odprl oči sem

videl točno to. Objem sonca, ki nas je z dotikom svetlobe opominjal na bližino Nebes. Redke

oblake na nebu je kot slikar, ki izliva svojo ljubezen in dušo na platno, obarval v barvi pomladnih

rož. Otroci smo se od občudovanja začeli smejati, kar se je hitro spremenilo v vriskanje.

Tako smo sedeli na vejah, dokler ni brat Sonce zašel in z njim tudi njegov dotik svetlobe.

Bratranci in sestrične so že zlezli iz sosednjih dreves, da so se pridružili zabavi staršev, ko

smo se Nala, brat Brin ter sestrična Kasija odpravili. Počasi sem prilezel do suhih tal in

previdno stopil na trdna tla, da se ne bi moje bose noge popraskale na kamnih in čakal, da

prileze še Kasija. Ampak namesto da bi slišali nežno šumenje trave, smo zaslišali glasen pok

veje in krik. Obrnil sem se in videl Nalo, ki kleči pri Kasiji, ki se je držala za nogo. Ko sem

počasi stopil do nje, je Brin že stekel do staršev in opazil sem, kaj se je zgodilo. Njen gleženj

je bil rdeč in po nogi do kolena se je vila odrgnina, iz katere je počasi in gladko tekla kri. Rana

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

28

je bila umazan od lubja, gleženj je že otekel in Kasija je jokala in hlipala, medtem ko je odrivala

Nalo v strahu, da se bo dotaknila noge. Gledal sem, kako jo je sestra tolažila in čakal, da mi

pove, kaj naj naredim. Ko mi ni nič rekla, sem brez premisleka stopil zraven in počepnil ob

njeni nogi. Srce mi je tako močno bilo, da sem mislil, da mi bo počilo. Tresoče roke sem držal

nad njeno nogo, ko sem začutil nekaj na jeziku. Odprl sem usta in slišal, kako so se besede

izlivale iz mene kot potoček, ki teče mimo kamenja. Bile so gladke in mehke, kot bi pesnik

opisal jutranje oblake. Spominjale so na uspavanko, ki jo mama poje majhnemu otroku.

Puščale so močno sladek okus na koncu jezika. Bile so tako sladke, da me je že kar glava

bolela. Nisem se ustavil, ko sem se ozrl proti Kasiji, ki je še kar hlipala in držala Nalo za krilo.

Ves sem se tresel, ne od strahu ampak od adrenalina, ki se je vil v meni kot kača, ko sem se

obrnil nazaj proti njeni nogi. Umaknil sem roke in zagledal njen gleženj. Ni bil več rdeč in

otečen, namesto tega je pod njeno kožo bila ujeta rahla svetloba, okoli noge pa je počasi

ampak vidno rasel mlad gabez, ki ga prej ni bilo tam. Prestrašil sem se in utihnil ko sem

odskočil stran, in s tem, se je ustavilo. »Ne se ustavit,« je komaj slišno rekla Nala in me gledala

z rjavimi očmi. Sploh nisem opazil, da je odvrgla masko. Gledal sem jo, a se nisem upal

premakniti. Nagnila se je bliže in potegnila mojo masko dol. Takrat je bila še čista, samo redke

črte so bile vidne na robovih. Zadihan sem jo gledal, ona pa me je nagnila nazaj proti Kasiji in

negotovo sem začel momljati. Niso se izlile iz mene kot so se prej in s težavo sem čutil

sladkobo, ampak trmasto sem zamižal in nadaljeval. V nekem trenutku so se besede omehčale

in sem šepetal nežno melodijo. Ne vem koliko časa sem miže sedel pri Kasiji, ko mi je

zmanjkalo besed in so počasi potihnile. Odprl sem oči in pogledal moje delo. Gleženj je bil

zdrav, brez kakršnega koli znaka poškodovanja, odrgnino pa je nadomestila zaceljena

brazgotina, ki je komaj vidno čemela pod kolenom. Okoli nas se je zarasel gabez, ki nas je

ogrnil kot z zaveso. Nala se je glasno zakrohotala, ko smo slišali stopinje in klice Kasijine

družine.

Po Kasijini nesreči se je na moji maski pojavil simbol sonca in moja družina je vedela, da bom

postal svečenik. No, to so vsaj pričakovali od mene. Nisem bil dovolj star, da bi vedel, kaj to

pomeni, zato sem se veselil z njimi. Lep občutek je bil, ko so se hvalili pred sosedi, da imajo

bodočega svečenika pri hiši. Veselili so se, saj svečenik v družini pomeni udobno življenje, za

svečenika in sorodnike. Mama me je poslala stran, da bi lahko živel s teto Borago, da bi me

učila, kako uporabiti moj dar do zadnjega kančka. Živela je en dan hoje od nas, v Polminu.

Med potjo mi je oče govoril, kaj naj pričakujem od mesta, saj smo živeli na podeželju, v vasi

Vinere, ki je bila v primeru z Polminom samo ščepec soli.

Ko smo prispeli, Borage sploh nisem prepoznal. Nazadnje sem jo videl tri pomladi nazaj, pri

bratrančevem krstu. Imela je dolge kodraste lase, njihova kostanjeva barva se je v soncu

prelivala v ognjeno rdečo. Padali so ji čez prsi, tu in tam jih je okraševala kita, ki je poleg las

imela ovit barvast trak. Na vrhu glave ji je sedel velik slamnik, ki je imel sveže rože in zelenje

ovito med slamo. Njena preprosta zelena obleka je bila okrašena z zelenimi in rumenimi črtami

ob robovih krila, rokavov in vratu, pas pa so ji krasili mošnjički. Čez ramo ji je visela torba,

umazana od blata. Pogled pa je najbolj privabljala njena maska. Bila je barve kostanja in

okrašena z zlatimi obrisi listja in pšenice, na sredi pa je sedel simbol sončnice. Strani sončnice

pa so krasili simboli zelišč v pisanih barvah. Ni bila kot moja, moja je bila zelene barve z

obrisom rumene črte, ki je predstavljala sonce. Robove so okraševale črte in vzorci, ki so

spominjali na jesenjsko listje. Moja je bila preprosta in enostavna, v primerjavi z Boragino

kičasto masko.

Živela je sama, na robu mesta, v majhni hiši tik pod gričem. Osnovo hiše so sestavljali beli

kamni, ki so bili tako veliki, da so segali do njenih stegen, vrh pa je bil sestavljen iz lesa, ki je

bil pobarvan rumeno.

Hitro sem se privadil na novo življenje. Teta mi je z veseljem govorila in razlagala, kako naj

uporabljam svoj dar, vodila me je pri izgovorjavi besed in poziciji rok, da sem v poškodbo

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

29

usmeril največ moči. Vsako popoldne me je peljala na mestni trg, kjer sem se igral z ostalimi

otroci, medtem ko je ona zdravila ljudi. Po nekaj tednih urjenja sem bil dovolj vešč, da sem ji

lahko pomagal zdraviti meščane. Nič takega ni bilo, po navadi je bilo treba samo pozdraviti

opekline in ureznine žena, ali modrico in odrgnino nerodnega otroka.

Po dveh mescih me je prišla obiskat mama. Zelo sem se razveselil. Saj mi je pisala pisma,

ampak v njih ni nikoli spraševala, kako sem napredoval v svojem daru, ali kako sem se počutil

v mestu. Njo je zanimalo moje delo na poti do tega , da bom postal svečenik. Takrat še nisem

razumel, da jo ni zanimal moj napredek v moči. Nisem razmišljal, da je ne briga. Tega sploh

nisem opazil. To sem opazil šele, ko me je prvič obiskala.

Prišla je pozno proti večeru, ko sva se s teto Borago vračala z mestnega trga. Stala je pri

našem domačem starem konju, ki ga je privezala za ograjo, ki se je plazila okoli hiše. Ko sem

jo zagledal, sem stekel k njej in se tesno stisnil k njenemu krilu. Bila je oblečena v nedeljsko

obleko, ki jo je nosila samo za praznovanja in ko je lahko odložila masko. Bela lanena srajca

z okrašenim ovratnikom in čipkastimi rokavi se je skrivala pod živordečo obleko. Obleka je bila

okrašena z modrimi okrasnimi šivi ob robovih, pas ji je krasil moder trak. Hitro me je objela in

začela spraševati, če sem se že spoprijateljil z mestnim svečenikom in če sem že znal kakšne

nove molitvice. Ta tema se mi ni zdela pomembna, zato sem ji hitro začel razlagati vse

poškodbe, ki sem jih že znal ozdraviti in o igrah, ki so me jih vaški fantje naučili. Večkrat je

hotela obrniti pogovor, da bi ji povedal kaj o templju in svečenikih, ampak ko je ugotovila, da

ne bo prišla daleč, mi je povedala, naj počakam zunaj in je teto zaprla v hišo, da bi se lahko

pogovorili.

Ne vem o čem sta se pogovarjali, spomnim se samo glasnih besed in njunih obrazov, ko sta

me končno spustili noter. Mamin je bil zamorjen in vzvišen, medtem ko je teta bila bolj rdeča

kot sveži paradižnik, mrščila se je in stavim, da če ne bi nosila maske, bi lahko s svojim

pogledom prebodla skozi vsakogar. Mama ni ostala dolgo, odšla je že naslednje jutro, ko sem

še spal. Šele veliko let pozneje mi je teta povedala, o čem sta se kregali. Mama je hotela, da

bi ves svoj čas usmeril proti templju in zagotavljanju, da bom postal ne samo svečenik, ampak

tudi oskrbnik, teti pa ta misel ni bila všeč in hotela je mami dopovedati, da če ne bom izuril

svojega daru, bi bilo zaman, saj je v deželi primanjkovalo zdravilcev.

V Polminu je velik tempelj, ki je imel dva svečenika in tri oskrbnike. Tempelj dobro poznam,

saj me je dvakrat na teden teta peljala tja, da sem lahko molil. Je visok, zgrajen je iz belih

kamnov, ki v soncu žarijo z belo svetlobo. Znotraj je še lepši. Vitražna okna, ki so sestavljena

iz vseh živih barv, obarvajo notranjost. Ko vstopiš skozi visoka lesena vrata, okrašena z

podobami plešočih živali in rastlin, vstopiš v čisto nov svet. Strop se dviga proti nebu in imaš

občutek, kot da se dotika neba. Namesto kamenih stebrov, strop podpirajo visoka drevesa. Na

vsaki strani se dvigajo štirje in s svojimi mogočnimi vejami držijo težo stropa. Ob stenah se

dvigajo velike stopnice, katere so namenjene sedenju med molitvijo. Ampak zagotovo je oltar

najlepši del templja. Za veliko kamnito mizo rase cvetoč grm, s cvetovi majhnih rož, v rumeni

barvi. Pred mogočnim grmom pa se dviga kip. Predstavlja mlado žensko, ki kleči. Roke ima

pred seboj, kot da bi ponujala svoje roke. Njeno telo je sproščeno in njen pogled ima

nasmešek, ki zna pomiriti čisto vsakega. Maska ji počiva okoli vratu, kar je izredno redko za

kipe. Njena postava je obilna in zaobljena, oblečeno ima samo tanko ogrinjalo. Lasje so

kodrasti in tako dolgi, da ji segajo do pasu. Na vrhu glave nosi rožnato krono, polno svežih lilij.

Zmeraj, ko sem bil v templju, sem imel občutek, kot da me kip Narave opazuje. Kot da pazi

name, ko sem bil pri njej. Ko sem bližje, čutim, kako steguje roke proti meni, kako me hoče

obvarovati pred strahotami in pošastmi zunanjega sveta, ki me čakajo za vrati, da me bojo

zagrabile in ovile kot mačka miš in si me podajale med sabo in mučile.

Po maminem odhodu me teta ni več učila o mojem daru in kako ga izostriti, temveč me je

zgodaj zjutraj, namesto da me je peljala v gozd nabirati zelišča in gobe, peljala v tempelj in

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

30

rekla, naj prosim svečenika, naj me uči. Nisem razumel, zakaj je bila ta velika sprememba in

sem jo prosil, naj me vzame s seboj na pohode po gozdu in naj me nauči še kakšen nov urok.

Vsake tolikokrat me je vzela sabo in naučila nove stvari in videl sem, kako je bila nejevoljna,

da hočem vedeti še več. Trmasto me je pošiljala k svečenikom v tempelj. S časom sem jo

prenehal prositi za novo znanje o najinem daru. Ko sem mami pisal, nisem več pisal opisov

različnih otrok in iger, ki so bila vzrok za mamine spodbude, naj se osredotočim na tempelj,

ampak sem ji pisal, samo še o novih molitvicah, ki me je svečenik Silvan naučil in kako me je

sprejel za vajenca in da me bo učil za svečenika.

Seveda sem bil vesel, da me je brat Silvan sprejel. Ni bilo vsakdan, da si postal svetniški

vajenec v enem od največjih templjev v deželi. Veliko mi je pomenilo, ampak če bi spet imel

možnost izbirati, bi se najraje še vedno učil pri Boragi. Najraje sem se pogovarjal z vaškimi

ženami, ki so mi pripovedovale zgodbe, medtem ko sem jim zdravil opekline, ki so jih pridobile

od kuhanja. Kako so stisnile mojo roko in me objele v tesen objem, da bi se zahvalile. Najraje

sem poslušal teto, ko mi razlagala o gozdnih rastlinah, kje iskati najboljše jagode ali ko sva

sedela na travniku in v zgodnjih jutranjih urah gledala, kako se je brat Sonce zbudil iz spanca

in objel mesto s svojo toploto, medtem pa sva jedla kos štruce, ki sva jo prejšnji dan spekla.

Ampak nisem imel te izbire, družina je pričakovala, da bom nadaljeval po poti, ki mi jo je zadala

maska. Nisem mogel pustiti mame na cedilu, bila bi uničena. Odkar je maska pokazala mojo

pot, me je pripravljala na to. Ne morem je izdati. Tako sem nadaljeval:. Pod varstvom brata

Silvana sem svoj čas in energijo usmeril proti temu, da bom postal svečenik. Preselili so me v

veliko hišo, ki je bila za templjem, v kateri so živeli svečenik, oskrbniki ter vajenci. Prebivalci

hiše so si bili zelo blizu, saj ko niso delali in skrbeli za tempelj, so skupaj hodili po mestu, kuhali,

igrali. Hotel sem biti del tega. Bolj kot vse, sem hotel imeti prijatelje, ampak sem vedel, da tega

mama ne bi odobravala. S težavo sem se jih izogibal, in zavračal vsa povabila na sprehode in

zabave. Po nekaj tednih, so povabila ponehala in ostal sem v svojem študiju, zakopan med

knjige in pridige, brez družbe. Poleg Ajdina. Bil je oskrbnik templja, in podarjen mu je bil dar

toplote in ognja. Bil je dve pomladi starejši. Ne vem, kaj si je mislil, ampak odkar sva se prvič

srečala, je zmeraj bil tam, kjer sem jaz sedel. Pri večerjah je sedel z mano in mi razlagal o

najnovejših novicah in opravljanjih v mestu, kljub moji tišini. Vesel sem, da se me je trmasto

ovijal in mi sledil. Bil je moj edini prijatelj pri hiši, čeprav mu tega nisem nikoli povedal.

Maska se mi je po letih učenja v templju okrasila z obrisi lilij in simbol na čelu je žarel kot nikoli

prej. Masko sem nosil s ponosom in je predstavljala vse, kar sem bil.

In danes sem tukaj. To pomlad sem štel 17 pomladi in jutri me bo brat Silvan posvetil v

svečenika in določil vas ali mesto v kateri bom delal. Ne smem se pozabiti posloviti. Že od zore

sem sedel pod kipom sestre Narave v templju ter molil. Ko so mi besede lile iz ust, sem čutil,

kako mi na rokah, ob nogah in okoli glave poganja zelenje. Ne glede na to, koliko je brat Silvan

to hotel, nisem nikoli izgubil daru za rast. Besede so se vile v melodiji otožne melodije.

Namesto sladkega okusa po medu in svežini kot po navadi, sem čutil zraven osladnega okusa

grenkobo. Skrivala se je pod besedami, težkimi, s sladkim okusom, a sem jo čutil. Poskušal

sem nadaljevati, ignorirati grenkobo, ki je rastla z vsako besedo, vsakim tonom, vsako kitico.

Ni bilo prvič, da sem jo čutil, včasih, ko pozno v noč pojem bogovom, jo lahko čutim. Kako se

priplazi v moja usta in uničuje moj spev, ki bi moral biti čist in svež, ki bi moral biti hvaležen in

poln dobrote. Ampak se zasadi med pesmijo in kot en sam slab sadež razširi svojo umazanijo

med ostale sadeže. Ni pomembno kako.

»Jasmin!« zdrznil sem se iz svojih misli.

»Kaj te motim?«

Vstal sem in se obrnil proti glasu: »Seveda me, ampak to te ni še nikoli ustavilo«.

Ajdin se je nasmehnil.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

31

»Se boš že znašel. Še zmeraj si se,« je rekel in me dregnil v ramo. Zunaj se je že slišalo

jutranje življenje meščanov, klopotanje konjskih kopit, ter glasno petje hvalnic. Opazil je, da

sem se zagledal proti vratom.

»Komaj čakajo na jutri. Že dva dni ne delajo nič drugega kot pojejo in veselijo.«

Zavil sem z očmi in obrnil svoj pogled na tempelj. Bil čudovito okrašen, po stenah so se vile

spletene vrvi živo rumene barve. Okoli podpornih dreves so se plazili trakovi s travniškimi

rožami vpletenimi vmes. Zgledala je preprosto čudovita v vseh barvah. Pomignil sem proti

vrvem.

»Kdo je okraševal?«

Ajdin se je nasmehnil: »Marina Resnikova. To je njeno prvo okraševaje, odkar je bila

posvečena v oskrbnico.« Nisem dobro poznal oskrbnikov ali njihovih vajencev poleg Ajdina,

ampak se je kljub temu prikazala slika rdečeglavega dekleta z veliko ruto na glavi.

»Rdečka?«

Zasmejal se je: »A tako ji ti rečeš?« Rdeč v obraz sem se zgrudil vase.

»Ne! Ne! Ne mislim tako!«

»Umiri se rdečko, saj vem.« Globoko je vdihnil, medtem ko se je ozrl po templju in nasmehnil

»Dobra je kajne? Vedela je, kaj dela.« Strinjal sem se, res je bila dobra.

»Pa prijazna tudi. To bi vedel, če bi se kdaj družil z nami.« Pogledal sem ga in dvignil obrv. Ni

mi bilo treba ugotavljati, da so se pod masko skrivale radovedne oči, ki so izzivale na otroški,

dobronamerni način. Gledal me je in čakal moj dogovor, ampak mu nisem dal zadovoljstva in

se mu nasmehnil ter se odpravil proti oltarju. Namrščil se je in stopil za mano.

»Ne vem, zakaj se nikoli ne družiš z nami. Oskrbniki te zmeraj povabijo, ko prirejajo večerna

srečanja za vajence, še svečenik misli, da bi moral malo med ljudi.«

»Ma, sem pač malo čuden.«

Zagodrnjal je in jaz sem se zasmejal in začel urejati zelenje na mizi. Pogledala sva proti kipu

in v tišini se je zaslišalo ploskanje ritma pred vrati templja. Ajdin je pogledal proti vratom in tam

je ostal. Njegov pogled je postal miren. Po trenutkih poslušanja oddaljenega rajanja je povlekel

masko in obstala je na njegovem čelu in porinila njegove daljše, rjave lasje nazaj. Pogled je

usmeril vame. Če ga ne bi poznal, bi mislil, da je brezizrazen, ampak ker ga poznam, sem

vedel, da je bil otožen. Bleda koža se je v obarvani svetlobi vitražev obarvala v barvo jutranjega

neba. Bila je gladka in čista, posuta s pegami, ki so krasile njegova lica. Glavo je nagnil na

desno in ujel se je v rumeno svetlobo. Njegove toplo rjave oči so v svetlobi žarele oranžno, kot

žerjavica, ki ostane pri velikemu kresu. Gledal je skozi mene, vsaj poskušal je. V meni je iskal

nekaj in nisem vedel kaj.

»To je to potem,« je komaj slišno rekel, »svečenik boš. Oblačil se boš v drage cunje in

sprejemal darila v imenu bogov. Srečen boš.«

Takrat sem se ustavil. Srečen? Odprl sem usta, da bi zanikal, ampak me je ustavil: »Saj to si

vedno hotel, kaj ne? Mislim, vse življenje si se pripravljal na to. Nikoli nisi hodil z nami, ker si

bil zaposlen z učenjem in molitvami.«

Vdihnil je in se s težavo nasmehnil.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

32

»In zdaj smo tukaj. Jutri boš novi človek.« Gledal je naravnost vame.

»Odkar si prvič postaj vajenec Silvana, si imel en cilj in delal si vse, da ga boš dosegel. Nihče

se te ni upal motiti, ali te povabiti na večerje in zabave, ker so bili prepričani, da te ne zanima.

Ampak mene nisi prepričal. Prepričan sem bil, da te briga, da hočeš biti del zabave, ampak da

te je samo strah, ali sram ali da ne veš kako to povedati.«

Hotel sem da se ustavi. Da mi neha pridigati o stvareh, ki bi lahko bile, o tem kakšen sem.

»Ajdin, mislim, da je čas da greš. Nisem še končal.« Besede so pustile grenek okus v ustih,

kot tisti, ki se je skrival med molitvijo. Plesal mi je po ustih in me dušil. Oh moj Bog, kaj sem

rekel. Pogled je umaknil od mene in ga uprl v vrata. »Najbrž te res ne zanima«.

Hotel sem masko odvreči z obraza. Hotel sem ga pogledati v oči in zakričati, da to ni res, da

hočem biti del družbe, da sem neskončno hvaležen za povabila in večere, ki jih je preživel z

mano, ko sem molil, namesto, da bi šel na večerne zabave. Ampak nisem rekel nič. Maska je

ostala tesno ovita okoli mojih oči. »Ajdin…« kaj naj bi mu lahko rekel? Oprosti? Jaz sem kriv?

Nimaš prav? Ali bi se moral jeziti? Kričati, da ne ve o čem govori? Še preden bi lahko razvozlal

svoje misli, me je spet prehitel.

»Kar hočem reči je, da sem vesel zate,« se je nasmehnil. »Upam, da boš užival v novem

življenju.«

Obrnil se je in začel korakat proti vratom. Hotel sem ga ustaviti, a moje noge so trdno stale na

istem mestu. Vrata je odprl in za trenutek je tempelj napolnil glas inštrumentov in petja. Za

trenutek je prej zadušljivo sobo napolnila toplota. Ovila se je po stenah, kot cvetni prah, ki se

oprime za obleko, ampak samo za trenutek. Ko je Ajdin zaprl vrata za sabo, je za njim izginila

vsa toplota iz prostora.

Gledal sem v stara vrata, čakal, da se bojo odprla, da se bo petje in ploskanje spet slišalo in

napolnile praznoto, čakal sem, da bi se toplota spet vrnila. Da se bo Ajdin vrnil. Ampak se ni.

Ostal sem pred oltarjem in čakal. Kaj se je sploh zgodilo? V želodcu mi je rasel občutek teže

in grlo se mi je stiskalo, kot bi mi na prsih sedel medved. Zakaj sem žalosten? Prostor je postal

zadušljiv in usedel sem se ter se s hrbtom naslonil na mrzel kamen. Zakaj je tako mrzlo?

Tempelj skoraj nikoli ni mrzel, niti po zimi.

Ne vem koliko časa sem sedel pod kipom in gledal v strop. Ta se je zdel neskončno oddaljen

in skoraj neresničen. Počutil sem se praznega, kot da bi mi vse organe potrgal in vse kar je

ostalo, je lupina telesa. Iz misli sem skočil šele, ko sem opazil nekaj majhnega in rjavega, na

enem od dreves, ki so podpirali streho. Previdno sem opazoval, kako majhno bitje skače med

valovi med stebri. Ko sem vstal, me je vse zabolelo, kot da bi mi v sklepe zabijalo tisoč igel.

Res ne bi smel tako dolgo sedeti sključen na tleh. Pod dihom sem preklel, da sem tako dolgo

sedel v neudobnem položaju, in raztegnil roke. S pogledom sem skakal po templju, ter iskal

tisto rjavo packo, ki sem jo videl. Stopil sem proti sredini prostora, ter se obračal in poskušal

ugotoviti, kaj je prišlo v stavbo.

Pogled mi je obstal na iztegnjenih rokah kipa. V dlaneh je sedel vrabček, ki me je opazoval s

svojimi majhnimi, črnimi očmi. Namrščil sem se in poskušal ugotoviti, kdaj bi lahko prišel noter.

Zagodrnjal sem, medtem ko sem hodil proti kipu, saj sem vedel, kako težko je spraviti ptico iz

stavbe. Večkrat je v našo hišo priletela sinica, katero smo s težavo spravili ven. Ko sem stal

tik pred kipom, sem se ustavil. Vrabček je še kar opazoval, brez katerega koli znaka strahu.

Zmeden sem stopil korak bližje in pričakoval, da se bo prestrašil in odletel, a je še kar sedel

na dlaneh sestre Narave. Stal sem tik pred kipom, ptič pa je še kar mirno sedel in me opazoval.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

33

Njegove temne oči so me gledale naravnost v oči. Bile so umirjene in pametne. Spominjale so

na pogled, ki ga da mama otroku, preden zaspi.

Previdno sem stegnil roko, odprl dlan ter jo obrnil proti ptiču. Ta je po trenutku, kar je bilo

verjetno premišljevanje, raztegnil krila ter zletel okoli mene in pristal na dlani. Zasmejal sem

se in pogledal čudno žival, ki je sedela na moji levici. Nič ni zgledal drugače, kot vsak drug

vrabec, ampak imel je ta pogled. Zgledal je človeški, kot da me skozi vrabčeve majhne oči

gledajo tople, vabljive oči. Počasi sem se premaknil do velikih stopnic in usedel v strahu, da

mi bo odletel. Vrabec mi je skakal iz roke v roko in me nežno kljuval po prstih in iz mene zvabil

smeh, ki je napolnil tišino in odmeval od stene do stene.

»Kdo si ti?« sem vprašal z nasmehom, ne da bi pričakoval odgovora. Ampak ko sem to

izgovoril, se je igriv ptič ustavil in poletel iz roke. V strahu sem pograbil za njim, namesto da bi

odletel, je obstal nad mojo glavo in me gledal. Namrščil sem se, ter stopil proti njemu. Takrat

pa se je premaknil naprej. Nisem razumel, kaj je hotel. Spustil sem roke, takrat je prišel bliže

in postalo mi je jasno. Hotel je da mu sledim.

Stopil sem za njim in ta me je vodil za kip. Tam so se skrivala vrata, ki so vodila do pisarne

svečenika Silvana, ki je imela nekaj polic s knjigami, pisalno mizo, ter dvema slikama in

platnom na zidu nad njo. Edin izvor luči v tej majhni in temni sobi je bila prižgana petrolejka,

ujeta v okvirju. Leva slika je bila najmanjša. V temno rdeč les je bila okvirjena slika podeželja

v jeseni. Na sredi pa sta bila naslikana srna ter jelen. Slika na skrajni desni je bila večja. Bila

je okvirjena skica templja. Največja je bila srednja. Bilo je platno, s sliko žene z rjavimi lasmi,

ki so bili spleteni v dve neurejeni kiti. V rokah je nežno pestovala šopek rož. Njena obleka je

bila preprosta in rjava, z žepi, ki so bili polni zelišč, samo okoli pasu je imela obešene do vrha

polne mošnjičke. Krilo obleke in bose noge, so bile umazane od blata, in okoli gležnja se ji je

vila ovijalka z belimi cvetovi. Njen pogled je bil umirjen in topel. Med smehom so ji na koncu

oči ležale gubice, ki so dale vedeti, da je žena starejša. Njena polt, pa bila zaradi sonca nežne

rjave barve. Nisem mogel razčistiti, kaj je imela na maski, saj je ležala na vratu, kar je bilo kar

nenavadno, saj tako kot kipi, tudi na slikah ljudje skoraj zmeraj nosijo maske. Tako so v daljavo

gledale nežne oči. Bile se zelene in spominjale so na poletno svetlobo, ki se objema listov in

jih obarva živo zeleno. Vrabček se je usedel na pisalno mizo ter z repom pomahal proti meni

in me vabil, naj stopim bližje. Stopil sem do mize in ptič je poskočil bližje veliki sliki. Pogledal

sem ga in potem sliko. Nisem vedel, kaj hoče od mene. Previdno sem dvignil roko, da bi se

dotaknil pergamenta. Vrabec je priletel na mojo ramo in gledal v sliko. Ni se več slišalo

radostno petje, ki je napolnilo tempelj, namesto tega, je sobo požirala tišina. Ko sem se dotaknil

ostarelega platna, je koža na prstih zažarela s svetlobo. Bila je bleda in močna, čutil sem, kako

je energija tekla skozi mene. Prestrašil sem se in odmaknil roko k telesu in svetloba je

ponehala. Ko se po trenutku ni nič zgodilo, sem zajel globok dih in počasi spet dvignil roko

proti pergamentu. Ko se je svetloba spet pojavila, sem trznil, ampak prsti so ostali na

pergamentu. Potovali so po barvi in čutil sem lahko poteze slike, ki so sestavljale obraz. V

trenutku, ko sem se s prsti dotaknil njenih oči, so se premaknile. Prestrašil sem se in odskočil

nazaj ter padel. Vrabec pa je v pravem času odskočil in odvihral na mizo. Pristal sem na stari,

prašni preprogi, ki mi je ublažila padec. Z velikimi očmi sem gledal obraz žene, kako je

pomežiknila, kot bi se poskušala prilagajati šibki svetlobi. Gledal sem, kako se je barva na

platnu premaknila, ko se je ženska sklonila ter raztegnila roke, kot človek naredi zgodaj zjutraj,

po dolgem spancu. Zadihan sem obstal na tleh in samo strmel v premikajočo se sliko.

Ozrla se je okoli in njen pogled je obstal na meni. Nasmehnila se je ter opazila vrabčka.

»Ah, pa si ga le našel.« Vrabček je pa veselo zapel, jaz pa sem cel trd sedel in opazoval.

»Ne se bat! Saj ne grizem. No, on mogoče, jaz pa nisem tako zlobna.«

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

34

Slika… se premika….in govori? Kaj se dogaja.

»Daj no, kaj tako grdo gledaš? Saj to je še ena mojih lepših slik,« se je na glas zasmejala in

prostor je napolnil tih, veder smeh.

»Kaj…?«

»Daj no fant moj, vstani, da si te lahko bolje ogledam.«

Nisem si upal umakniti pogleda s slike, a sem vstal, saj nisem vedel, kaj bi se zgodilo če ne bi.

»No poglej se.« Na široko se je nasmehnila, kot bi bila ponosna

»Krasen si, pa še moje lase imaš in kakšni kodri!«

Nezavedno mi je roka sedla za glavo in se popraskala po mojih kodrih. Res sva imela podobne

lase. »Kdo…kaj- kaj se dogaja?« Nisem pričakoval, da me bo slišala, ampak mi je odgovorila

»Tukaj sem zato, da ti lahko pomagam.« Namrščil sem se. »Pomagala… meni?«

»Seveda, komu pa? Njemu?« je pomignila na ptiča. »On ima vse kar rabi. Ti! Ti pa rabiš

pomoči.«

Po trenutku tišine sem skomignil z rameni: »Ne razumem.« Gospa pa je zmajala z glavo: » A

veš kdo sem, Jasmin Vesna?«

Še enkrat sem si jo dobro ogledal; preprosta umazana obleka, žepi polni zelišč, ovijalka okoli

gležnja. In takrat mi je odgovor skočil v glavo. Oči so sem mi široko zazrle v njene

»Verdi. Ti, si Verdi, Verdi Vesna.« Toplo se je zasmejala in čutil sem, kako je prostor napolnila

toplota in domačnost. Koti ust so se mi zvili v majhen nasmešek. Zasmejala se je: »Vsaj to je

bilo lahko, bila sem prepričana, da bo trajalo dlje.« Skupaj sva se zasmejala in uživala v

trenutku toplote. Ko je se je prenehala smejati, sem začel razmišljati.

»Čakaj, rekla si, da si mi prišla pomagat. Kaj… Kaj si mislila s tem?« Njen pogled se je omehčal

in zelene oči so se srečale z zeleno masko, ki je kot pregrada prekrivala moj pogled.

»Daj si dol to masko, saj je ne potrebuješ tukaj.«

Namrščil sem se in maska se ni premaknila. Globoko je vdihnila.

»S tem. Prišla sem ti pomagati s tem.«

»…Z mojo masko?« sem z dvomom vprašal in njene igrive oči so se prelile v resne.

»Povej mi po resnici. Kdaj si jo nazadnje dal dol?«

Hotel sem odgovoriti, včeraj zvečer, a me je že prehitela, še preden, sem lahko izvlekel besede

iz jezika.

»Ko je bil kdo s tabo.«

Obstal sem. Kdaj sem nazadnje dal dol masko pred nekom? A sem sploh kdaj?

»Vidiš? O tem govorim. Ne pustiš ljudi blizu, ne pustiš, da bi te videli.«

Zanikal sem: »Saj me vidijo.«

»Da te poznajo. Povej, ali oskrbniki sploh vejo od kod prihajaš? Ali Ajdin ve od kod prihajaš?«

Pogledal sem v tla.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

35

»Ali sploh vejo, da je Boraga tvoja teta?«

»To, da ne vejo čisto vsake stvari ne pomeni nič.«

Namrščila se je: »Jasmin, z njimi si živel že osem let.«

V trebuhu se je znova pojavila praznota in požrla vse veselje, ki sem ga prej imel v sebi.

»Pred njimi nosiš masko. Nevidno. In sploh se ne zavedaš, koliko je vplivala na tvoje zveze z

ljudmi.«

»Oh daj no. Vplivala? To sploh ni res.« Obrnil sem se ter se nagnil na zid, moj pogled pa je

še vedno bil pritrjen na tla. Z očmi sem sledil vzorcu preproge.

»Sam sem se odločil za to.«

Verdi je vdihnila in njen obraz se je omehčal: »Si se res? A ni nihče vplival na to odločitev?«

Praznota v želodcu je rasla in požirala vse kar je bilo v meni. Nisem hotel misliti o tem. Kako

je na vse moje odločitve zmeraj vpliva neka tuja roka, ki me kot lutko usmerja in moje

odločitve niso zares moje, ampak si govorim, da je to moja volja, ker si želim neke vrste

kontrole v življenju.

»Jasmin…«

Dvignil sem glavo in pogledal Verdi v obraz. Bil je obložen z mirnim zgledom, ampak v očeh

se je videlo žalost.

»Daj jo dol!«

To ni bila prošnja, ampak ukaz. Roke so jo kar same ubogale in s prsti sem se dotaknil

blaga. Bil je nežen in gladek. Čutil sem vsak šiv, vsako gubico, ki se je pojavila na blagu. Ko

sem jo povlekel nazaj na čelo, sem se počutil ranljivega, kot zajec v kotu. Brez izhoda. In

zelene oči so se srečale z zelenimi.

»Kdo je kriv za to, da si tukaj?«

Vedel sem, da prav dobro ve, ampak hotela je, da sam povem. Da povem sebi, kdo je krivec.

Nisem hotel odpreti ust. Nisem hotel izdati ženske, ki me je napotila sem. Ženske, ki je

skrbela, da bom imel udobno življenje. Ampak nekaj v meni me je izdalo. Odprlo mi je usta,

in jasno in glasno reklo: »Mama.«

Ko se je beseda zvila skozi usta, sem čutil, kako se je cmok v grlu povečal, ampak nekaj v

meni se je spremenilo. Nekaj je kliknilo.

»Ampak je dobro mislila! Hotela je pomagati. Ni mislila slabega!«

Vame je gledala in vrtala v moje oči in iskala nekaj.

»Ampak je odločala zate. Kolikokrat te je prišla obiskat?«

»Saj mi je pošiljala pisma.«

»Ampak kolikokrat te je obiskala?«

Zamislil sem se. Nazadnje se je spomnim na lanskem praznovanju prihoda Sonca, ampak

obiskala me je nazadnje, mislim, da okoli dve pomladi nazaj. Po minuti tišine je izdihnila.

»Se mi je zdelo. Tu nisi, ker so bile tvoje sanje postati svečenik. Pustil si, da je tvoja mati

prišla med teboj in tvoje veselje.«

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

36

»Ampak kaj potem je moje veselje?« Debelo me je pogledala: »Biti med družbo, govoriti,

poslušati ljudi! Se ne spomniš popoldnevov, ki si jih z Borago preživel na mestnem trgu!?«

Globoko je vdihnila in dodala: »Tam si žarel od veselja. Zdaj pa pred mano čemi utrujen,

osamljen ostanek tistega otroka.«

Jezen sem bil, saj je imela prav. Ne glede na to kako močno sem si lagal, je imela prav.

»Ampak kar se je zgodilo, se je zgodilo. Nimam več časa si izmišljevati, kaj bom. Že jutri

zjutraj bom svečenik, kakor hoče družina.«

»Ali res hočeš tako živeti? Ujet v pričakovanjih družine, ki te sploh ne pozna?«

Stisnil sem pesti in se namrščil.

»Za njih si si nadel masko in je nisi spustil, ker jih nisi bil pripravljen razočarati.«

Gledal sem v tla.

»Ampak ta maska. Ima tvoj simbol. Narava hoče, da sledim tvoji poti. Tako ali tako je to vse

kar znam. Znam sestaviti pridigo, vem kako moliti najtežje pesmi. Prepozno je.«

Takrat sem jo zaslišal, kako se je tiho zasmejala.

»Če bi bilo to res, jaz ne bi bila zdaj tukaj.«

Glavo sem dvignil in s pogledom pristal na njej.

»Kot sem rekla, tukaj sem, da ti pomagam.«

»Kako?« je zlezlo iz mojih ust, še preden bi lahko zavrnil njeno pomoč. Hotel sem pomoč.

Verdi se je nasmehnila.

»Težko boš verjel, ampak mi zaupaj. Odvrzi masko. Najdi Ajdina in mu povej, naj spakira

najnujnejše ter pripravi konja. Jutri zjutraj pa odjezdita, proti Esteriji.«

»Kaj!? Saj naju bojo zasovražili! Tega ne moreva narediti."

Njena usta so se zvila v nežen nasmeh.

»Jasmin. Pošilja me sestra Narava. Hoče, da Esteriji vrneš mir. Brez bogov so pozabili kako

ljubiti. Tukaj ni nič zate. Averna ne potrebuje tvoje pomoči. Si me razumel?«

»Bogovi hočejo, da grem v državo izven visokih gora, da vrnem mir med ljudi, ki najbrž

nočejo slišati nič od tega.«

To sem rekel samemu sebi, ampak Verdi je veselo odgovorila:

»No vidiš da razumeš!«

Nežno se je nasmehnila in z lahkotnim glasom dodala:

»Jasmin. Nisi sam. Odvrzi masko in se pokaži ljudem.«

V tistem trenutku se je vrnila v svojo pozo z rastlinami in obstala. Vse je potihnilo in zastrmel

sem se v sliko. Po trenutkih tišine je prostor napolnil glas vrabca, ki je še kar sedel na mizi in

me gledal s svojimi inteligentnimi očmi.

»No, prijatelj.«

Roko sem položil pred njega, on pa mi je skočil v dlan.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

37

»Zgleda, da imava nalogo.«

Na mizo sem položil blago, ki mi je sedelo na čelu. Preden sem se obrnil proti vratom, sem

še enkrat pogledal proti sliki. In ko sem se prepričal, da se ne bo premaknila, sem se odpravil

skozi vrata.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

38

Naslov dela: Maske so padle

Avtorica: Mojca Badekovič

Mentorica: Lea Vrhovnik

Dijaški dom: Dijaški dom Lizike Jančar, Maribor

MASKE SO PADLE

Mojca Badekovič, Dijaški dom Lizike Jančar

Maske so padle, pravijo. So res? Je bilo včeraj zadnjič, ko smo si jih nadeli? Ali bomo po dveh

letih osamljenosti in distance od drugih, upali pokazati naš pravi jaz? Bo del mask ostal večno

z nami, nam še naprej zakrival obraz in občutja pred drugimi?

Takšna in drugačna vprašanja se mi porajajo v mislih, ko zvečer ležim v postelji in razmišljam,

dokler me misli ne zazibajo v spanec.

Verjamem, da smo se v preteklih dveh letih ogromno naučili, predvsem o samem sebi. O svoji

bolečini, sreči, soobstoju tolikih različnih občutij, da jih komaj preštejemo. Mnogi smo prišli tako

daleč, da prihodnosti nismo videli več. Dnevi so bili vedno enaki, skozi posamezne smo se

komaj prebijali. Nič več ni imelo smisla, vse se je zdelo enolično in asociacija življenju je bila –

beda.

A če se zdaj ozremo nazaj, lahko končno razumemo, da je bilo vredno. Vsa bolečina, vse

solze. Vredne.

Dojeli smo, da nikoli nismo resnično sami. Vedno se lahko zanesemo sami nase, ker smo

konec koncev mi edini, ki za sabo stojimo. Se poberemo po vsakem padcu in začnemo od

začetka, a z več izkušnjami kot prej. Moramo si upati povedati na glas, se vedno na vso moč

potruditi, četudi je včasih le to, da se vstanemo iz postelje ter si umijemo zobe, največ kar

zmoremo.

In nismo edini. Vsakemu posamezniku se je 12. marca 2020 ob razglasitvi epidemije virusa

Covid-19 podrl svet. Vsi smo bili ujeti med štirimi stenami, sami v družbi svojih misli, naših

mnogokrat krutih prijateljic. Takrat so nam maske, ki skrivajo naš pravi jaz, resnično padle.

Zamenjale so jih kirurške in tiste iz blaga – bile so vseh barv in oblik, od modrih, črnih, roza pa

vse do pikčastih, barvitih in poslikanih z različnimi vzorci in motivi. Zdaj se končno lahko

snamejo tudi te.

Prišel je nov čas, nov teden in nov dan, s katerim začenjamo pot v t. i. novo normalo. A dajmo

si nekaj obljubiti, kakor hči mami, prijatelj prijatelju. Pomoč. Posluh do sočloveka.

Bomo pametnejši in tokrat izbrali pravo pot? Ali bomo zaradi "osamitve" v teh letih postali še

večji individualisti? Bomo še kdaj solidarni drug do drugega? Si bomo še pomagali? Bili altruisti

in iskreni, pošteni, velikodušni ljudje?

Prihodnost sveta je zdaj, bolj kot kadarkoli prej, na naših ramenih. Dejstvo je, da moramo

izboljšati odnose z drugimi in hitro ukrepati proti posledicam, ki jih za sabo puščata dve

grozoviti leti. Vsak dan znova vidimo, da strašljivih dogodkov še zdaleč ni konec in, da je sedaj

resnično vse odvisno od nas.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

39

Kako bomo preživeli, kaj bomo storili, ne vem. Ali nam bo uspelo doseči cilj, končno poiskati

mir in ravnovesje? Na nobenega od teh vprašanj vam ne znam odgovoriti. Odvisno je od moči

ter poguma vsakega posameznika, da povzdigne svoj glas in stoji za tem, v kar verjame. Ker

imamo zdaj priložnost svet postaviti na noge, pod pravim vodstvom in s pravimi nameni.

Uresničiti sanje, ki so bile vedno del nas. Samo verjeti moramo v naše sposobnosti in našo

skupno moč. Če bomo le drug drugega sprejeli in se med seboj podpirali. Če le.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

40

Naslov dela: Pravi obraz

Avtorica: Nena Horvath

Mentorica: Lea Vrhovnik

Dijaški dom: Dijaški dom Lizike Jančar, Maribor

PRAVI OBRAZ

Nena Horvath, Dijaški dom Lizike Jančar

Ko ni bilo mask, smo lahko na ljudeh videli njihova čustva in razpoloženja. Živeli smo brez

strahu. Čez noč pa se je vse spremenilo. Morali smo si nadeti maske in obrazna mimika naših

prijateljev se je prikrila. Nismo več videli njihovih nasmehov, veselih in žalostnih obrazov,

izrazov potrtosti, naveličanosti … Ob vseh nenavadnih ukrepih smo se šolarji znašli za

računalniki in učno snov poslušali na daljavo. Spopadli smo se z novimi izzivi in se spraševali,

kako dolgo bo trajalo. V ušesih je odmeval stavek – naslednjih 14 dni je ključnih. Med delom

na daljavo smo se sošolci spoznali na drugačen način. Malokdo je pokazal svoj pravi obraz.

Nekateri so bili tvoji prijatelji samo zato, da so jih drugi opazili, spet drugi pa so le izkoriščali

dobrosrčnost, ki je v današnji družbi, kot vrednota, že dolgo prezrta. Tisti pravi prijatelji so bili

ob tebi tudi takrat, kadar si bil potrt, žalosten in nejevoljen. Po končani šoli na daljavo smo se

vrnili v šolske klopi in ponovno smo imeli na sebi maske. Nekateri so nosili le kirurške, drugi

pa so si nadeli še karakterne maske. Slednjim bi lahko rekli tudi krinke, ki so prikrivale celo

paleto emocij, in so pomenile srčno praznino. Sčasoma se je zdravstvena situacija v Sloveniji

izboljšala in maske, take ali drugačne, so padle. Zgradili smo nova prijateljstva. Sošolci,

prijatelji, so dobili prave obraze. Tiste pristne in tiste z nasmeški. In kar je najpomembneje –

pokazali so se takšni, kot so – človeški, edinstveni in vredni zaupanja. Vsaj nekateri.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

41

Naslov dela: Pravi obraz

Avtor: Tim Šinko

Mentorica: Lea Vrhovnik

Dijaški dom: Dijaški dom Lizike Jančar, Maribor

ŽIVLJENJE V ČASU KORONE

Tim Šinko, Dijaški dom Lizike Jančar

Z obdobjem pandemije smo se bili vsi prisiljeni soočiti. Dejstvo je, da nas je virus presenetil in

nas dobil nepripravljene. Veliko ljudi se je znašlo v stiski. Sinovi so postali ločeni od očetov,

vnukinje od babic. Pravijo, da ima nasmeh čudežno moč, da celi rane, še bolj kot čas. No, vzel

nam je tudi tega. Virus nas je zaprl med štiri stene. V javnosti smo nosili maske, ki so zakrile

vsakršno čustvo. Zaceljene rane so se znova odprle, nastale so številne nove. Kovid nas je

pripeljal do roba. Mnogo ljudi se ni imelo več kam zateči po pomoč. To je pustilo posledice.

Nasilje, alkoholizem, odvisnosti, depresije – vse se je, v času karantene, še bolj izrazilo. Ampak

ljudje smo se na to navadili. Skupna druženja smo preselili na splet, ljubeznive besede smo si

izmenjevali preko spletnih klepetalnic in dokazali, da smo dovolj močni, da lahko skupaj

premagamo na videz še tako nepremagljivega nasprotnika. Povezali smo se, zaživeli smo

drugače. Vsej situaciji ni in ni bilo videti konca. Vali pandemije so nenehno udarjali po nas in

ukrepi so bili zmeraj hujši. Vendar sonce lahko posije šele takrat, ko se nevihta poleže. To je

bila misel, ki me je gnala naprej. Bil sem eden izmed srečnežev, saj sem bil obdan z ljudmi,

na katere sem se lahko zanesel 24 ur na dan. Vedno, ko pogledam nazaj, pomislim – hej, pa

saj ni bilo tako grozno. Izolacija nas je povezala kot družino, saj so bili družinski člani edini, s

katerimi sem se v najhujših časih lahko pogovarjal. Seveda nas je bilo strah, saj je bila

prihodnost negotova, a nam je uspelo. Pred nami je pomlad. Življenje se vrača v ustaljene

tirnice. Sedaj je vse na nas. Bomo znali izkoristiti priložnost, ki smo jo spet dobili, ali se s

preteklostjo ne bomo mogli sprijazniti …?

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

42

Naslov dela: Maske

Avtorica: Manuela Mehle

Mentorica: Lea Vrhovnik

Dijaški dom: Dijaški dom Lizike Jančar, Maribor

MASKE

Lea Vrhovnik, Dijaški dom Lizike Jančar+

Virus je prišel, oropal nas svobode,

v naši glavi so bile same zablode.

Namesto v šolah, na Zoomu smo bili in nič kaj se zabavali.

Lahko smo dlje spali in v posteljah ležali.

Zdaj tega je že skoraj konec.

Kirurške maske padle so,

kaj pa naše, za katerimi se v resnici skrivamo …?

Smo jih morda imeli že prej?

Jih bomo nosili še naprej?

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

43

Naslov dela: Zakrit smeh

Avtor: Timon Zore

Mentorica: Lea Vrhovnik

Dijaški dom: Dijaški dom Lizike Jančar, Maribor

ZAKRIT NASMEH

Timon Zore, Dijaški dom Lizike Jančar

Svet je včasih potekal normalno,

šel si v kavarno,

ni bilo nevarno, ampak srečno in nič »tečno.«

In potem prišla je gospa Korona.

Od kod le za boga?

Na obrazih so maske pristale

in nihče ni mogel iz tega začaranega kroga.

Maske smo »nosli,«

smejali se nismo dosti,

in če tudi smo se,

vedel ni prav nihče.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

44

Naslov dela: Zakrit smeh

Avtorica: Barbara Zalokar

Mentorica: Vesna Stropnik

Dijaški dom: Dijaški in študentski dom Celje

MASKE SO PADLE

Barbara Zalokar, Dijaški in študentski dom Celje

Velikokrat se človeku zgodi,

da piše in piše kar v tri dni.

Velikokrat se človeku zgodi,

da spozna napačne ljudi.

Včasih si morda zaželi,

da srečal bi se z nekom iz oči v oči.

A kaj, ko človeka morda ne pozna,

lahko je nekaj drugega

kot tisto, za kar ga ima.

Ko padejo maske spozna,

koga zares ob sebi ima.

Ko padejo maske spozna,

komu lahko skrivnosti izda.

Vendar, ko maske padajo

in vezi razpadajo,

takrat nas napadajo

čudne skrbi, ki jim nič kaj prida ni.

Važno je le, da človek izve,

komu v resnici vse pove.

Kdo je ta oseba, za katero

bi šel čez vsako mero.

Na koncu, ko maske padejo

in nam veliko ljudi ukradejo…

Ugotovimo, da je malo ljudi,

s katerimi si človek misli deli.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

45

Naslov dela: Zavajajoči obrazi

Avtorica: Luna Pust

Mentorica: Neda Nedoh Gorjan

Dijaški dom: Dijaški dom Nova Gorica

ZAVAJAJOČI OBRAZI

Luna Pust, Dijaški dom Nova Gorica

Nasmehi zlagani, bleščeče oči,

spodbudne besede,

a kaj,

ko v resnici nič resnično ni.

Lažno upanje.

Oči izžarevajo,

da morda na svetu

ljudje z dobrim mišljenjem še obstajajo.

So tudi tisti,

ki z besedami narišejo nasmeh na obraz,

kadar v reki solza ne najdeš izhoda

iz svojega čustvenega podhoda.

A kaj,

ko teh veliko ni,

v primerjavi z utrinki zvezdnimi.

Za maskami

neprepoznani talenti

zakrivajo svoj pravi jaz,

s katerim dali

utrinek bi svetlobe

v ta dolg kanal temne noči.

Temna noč,

temni obrazi,

preveč je le teh.

To je tisto, kar najbolj boli.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

46

Naslov dela: Maske so padle

Avtorica: Vanesa Kovač

Mentorica: Klavdija Podlesnik

Dijaški dom: DD GSŠKF Ruše

MASKE SO PADLE

Vanesa Kovač, DD GSŠKF Ruše

Spremenjeni svet,

ne ve, kako …

ne ve, od kdaj …

Le hoteli smo nazaj!

Raj prišel je dokaj pozno,

težko smo bili pokriti,

svobodni smo želeli biti.

Zdaj razpiramo svoja krila,

da poleteli bi v svet,

kjer obrazi so odkriti,

kjer iskreni so ljudje,

kjer prepoznavnost ni nam tuja,

saj prišla bo bolezen,

ki ji pravimo ljubezen.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

47

Naslov dela: Staro z novim

Avtorica: Živa Antonič

Mentorica: Klavdija Podlesnik

Dijaški dom: DD GSŠKF Ruše

STARO Z NOVIM

Živa Antonič, DD GSŠKF Ruše

Prišlo je iznenada

kot strela z neba brez oblaka.

Ni bilo opozorila ali navodila,

da pripravilo nas bi na to,

kar sledilo bo.

V roke smo maske dobili,

da nam bi zagotovili,

varnost pred vsem znanim.

V resnici so nam dodali še eno fasado,

na našo trdno postavljeno gledališko predstavo.

Zaprli so nas za zidove štiri,

da bi se umirili

podivjani valovi bolezni.

A ko je končno potihnilo,

nas je zahlipnilo,

ker svobode nazaj ni bilo.

Zato sedaj mečemo vstran maske,

saj želimo vse narediti za nove 'haske'.

Ponovno želimo svet,

ki ni v sence zajet.

Svet, ki mu ne vlada ignoranca.

Svet, ki ga ne vodi le aroganca.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

48

Naslov dela: Izvorna dilema maskiranja

Avtorica: Maša Bogataj

Mentorica: Katja Grahut

Dijaški dom: Dijaški in študentski dom Novo mesto

IZVORNA DILEMA MASKIRANJA

Maša Bogataj, Dijaški in študentski dom Novo mesto

Če sam ne bom gledal nase,

kdo bo,

če bom gledal samo nase,

kdo sem.

O tem sva enkrat govorila

v centru Kranja,

jaz z masko v roki

in ti brez kakršnegakoli smisla za besede.

Kako realizem spodbuja kreacijo utvar.

AMPAK NE!

Udrihaj oportunist,

udarjaj z besedo.

Resnica tega jutra je tragika,

se na pločniku dere grafit

nemarnega moža na položaju,

ki očitno ne mara biti pohojen.

Točka preloma.

Stene postanejo tako spolzke,

da mi zrastejo škrge,

noge menjam za plavuti,

krike za hlape solz.

Jaz gluhim, oni kričijo.

Nasilje praznih oken tujine me je spremenilo.

Brezčasje popačenega rojstva

šumeče izginja,

v hrepeneč pogled

navzgor, če naprej že ne gre.

Skrbi me polnoč,

preden se zgodi brezdomskost,

ko stisneš ustnico,

najprej divjaš kot cucek

in ulice so betonska glasba,

potem pa ko mine zadnji košček svetlobe,

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

49

v temi letošnje razvade,

v vonju umetne kreme,

glodaš časovne pasti karakterizacije.

Iz dolgčasa in stoprocentne dileme,

zabluziš.

Povprečje vseh števil postane nič,

potem sva v stični točki.

Brusiva rjo krvnega obtoka,

v besedah brez pravega učinka,

med vrsticami zamolčane snovi

in skačeva na glavo

globoko,

v zatohli družbeni tok.

Žarek prereže zrak,

spolziva v medprostor,

v mehkobo prozorne kritičnosti,

odpneva zaspano podkožje,

smeh in vriske izpraskava iz kosti

in skrivava pod nohti.

Jaz takrat ne želim nič več od tega.

Nastavljam lica razgaljenim dotikom,

ki hodijo skozme v kilometrih.

IN KONČNO,

biti zadosti žival,

da te sočlovek sploh opazi,

pod masko,

kjer igraš človeka.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

50

Naslov dela: Diham s pljuči

Avtorica: Kaja Štukel

Mentorica: Katja Grahut

Dijaški dom: Dijaški in študentski dom Novo mesto

DIHAM S PLJUČI

Kaja Štukel, Dijaški in študentski dom Novo mesto

Ne morem dihati.

Okoli mene je nek čuden svet.

Mama gleda v prazno, me ne sliši,

derem se. Nosi masko.

Nimam zraka.

Oče nosi eno, sestra nosi svojo, zakaj nihče ne govori z mano?

Obala. Morje mask:

modrih, črnih, zelenih.

Nemirno valovanje plastike.

Od kod so prišle? Kaj nam bodo? Zakaj jih nosimo?

Tisoč vprašanj, dva odgovora:

“Bodi tiho.” “Ne sprašuj, ubogaj.”

Gledam svoj odsev v ogledalu.

Zakaj imam masko?

Ne, ne morem je sneti.

Nagobčnik, ki ne pusti živeti.

Zvok letal in tankov. Konec je.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

51

Naslov dela: Brez zraka

Ime in priimek avtorja: Kaja Štukel

Ime in priimek mentorja: Katja Grahut

Dijaški dom: Dijaški in študentski dom Novo mesto

BREZ ZRAKA

Kaja Štukel, Dijaški in študentski dom Novo mesto

Ne morem dihati.

Gleda v prazno mama,

derem se,

kličem jo, nihče ni z nama.

Mora me slišati?

Maska na obrazu.

Maskara po licih mi teče.

Zamaskirani fantom tišine.

Neizrečenih besed bolečine.

Morje mask, morje smeti,

zamorjeni otroški smeh.

Ulični glasbeniki ter pesmi žalosti,

krvave maske v dlaneh.

Vprašam se, zakaj niso nasmejani?

Pisana in prostrana pobočja,

polna cvetlic, rož.

Ali bodo kmalu polna krvavečih mož?

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

52

Naslov dela: Brez naslova

Avtorica: Eva Dabelić

Mentorica: Metka Barič Rebolj

Dijaški dom: Dijaški dom Bežigrad, Ljubljana

BREZ NASLOVA

Metka Barič Rebolj, Dijaški dom Bežigrad

Risala sva si nasmehe

z istim veseljem

kot otrok riše sonce

Gledala sva si v oči,

vedno znova sva odkrivala

še nedosežene globine

Dokler nisem videla

kako si se ji smejal,

ko si mislil, da ne gledam

Objemi niso več

ižarevali udobja;

dušili so me

Kuhala sem ti kavo

in ti si odšel

skozi odgrnjene zavese

In maske so padle

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

53

Naslov dela: Brez naslova

Avtorica: Kristina Savić

Mentorica: Metka Barič Rebolj

Dijaški dom: Dijaški dom Bežigrad, Ljubljana

BREZ NASLOVA

Kristina Savić, Dijaški dom Bežigrad

Ne bi rada vlila lažnega

upanja sebi. Verjamem

v pravljice in hrepenim po

čudežih.

Sama sebi se dokazujem

in si postavljam vedno

težje izzive.

Večkrat na dan jočem, ker

ne najdem miru svoje

sreče.

Počutim se kot gugalnica

v vetru. Dež mi polzi po

licih, pa vseeno ne bom

nehala.

Ko bom izgorela, bom

sebi in drugim priznala,

da ne zmorem več in

snela vse svoje maske.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

54

Naslov dela: Maska

Avtorica: Karla Majdič

Mentorica: Maruša Gajić

Dijaški dom: Dijaški dom Vič, Ljubljana

MASKA

Karla Majdič, Dijaški dom Vič

Povsod maske, ko naokoli se ozrem,

v takem svetu zdaj živimo.

Ampak maske, kamorkoli grem,

že od nekdaj mi sledijo.

Tisti, ki se naglas smejijo,

maske nosijo vsi.

Za njimi drhteča srca trpijo,

in duša v solzah se utopi.

Kaj zlomilo je ljudi,

da še zdaj straši človeka.

Vsak se skriva za lažmi,

in v samoto se zateka.

V naših mislih boj poteka,

čeprav nevarnosti sploh ni.

Pamet s srcem se prereka,

in mi prelivamo lastno kri.

Jaz ne iščem več poti,

ki rešila bi me ran.

Ker še bolj od njih boli,

da masko nosim tudi sam.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

55

Naslov dela: Samo enkrat se živi

Avtor: Marko Ponjavić

Mentorica: Maja Oblak

Dijaški dom: Dijaški dom Poljane, Ljubljana

SAMO ENKRAT SE ŽIVI

Marko Ponjavić, Dijaški dom Poljane

Življenje je stanje,

življenje je bivanje,

življenje je vse kar se zgodi,

samo enkrat se živi.

Večina sveta normalno je živela,

nato pa je maska v življenje prispela.

Ampak maska ni samo maska, kot jo poznamo,

je marsikaj več.

Prva asociacija na masko je negativna

če gledamo današnje čase.

ampak zakaj bi bili negativni,

Če smo lahko pozitivni.

Vsak človek ima v življenju veliko obrazov,

le – te skriva z maskam.

Dolgo traja da tudi ta maska pade,

ampak kdor čaka dočaka.

Za masko se lahko marsikaj skrije,

kar včasih prav pride.

Takšna kirurška maska, ni le maska,

ki bi oteževala današnje življenje

Nekateri jo za modo imajo,

drugi da probleme stran dajo.

Čeprav jo je včasih imel samo kirurg,

jo je zdaj dobil vsak lenuh.

V mesecu februarju najlepše maske so,

včasih tudi koga presenetijo.

Vsako leto jih je več in več,

ki odženejo zimo »preč«.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

56

Za konec, maska ni le negativa,

izbira je zelo zanimiva.

Še malo skupaj zdržimo in potrpimo,

in se kmalu brez mask drug drugemu nasmejimo.

Nekoč bodo tudi ostale maske padle dol,

samo enkrat se živi!

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

57

Naslov del:

In maske so padle

Iz zadnjih let dobili nove smo navade

Ni mogel nihče pred ukrepi se skriti

Masko si moral nositi, kamor koli hotel si iti

Antigensko testiranje terjalo je svoje potrpljenje

Se z maskami skoraj nismo prepoznali

Epidemija zaprla je državo

Samo da bi bilo tako, kot je včasih bilo

Obdobje korone je zaenkrat končano

Prav z veseljem jih v spominu bomo le nosili

A tega obdobja nikoli ne bomo pozabili

Dokončno spoznali smo obraze

»Le naj se ne ponovi«, bomo zdaj govorili

Edini zvezdni utrinek na nebu za to željo bomo pozabili

Avtorica: Patricija Preglav

Mentorica: Barbara Skralovnik

Dijaški dom: Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor

IN MASKE SO PADLE

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

Iz zadnjih let dobili nove smo navade, maske in testiranje krojili so življenje,

ni mogel nihče pred ukrepi se skriti.

Masko si moral nositi, kamor koli hotel si iti,

antigensko testiranje terjalo je svoje potrpljenje.

Se z maskami skoraj nismo prepoznali, nositi bilo jih je trpljenje,

korona bila je, kamor koli si šel, bal si se jo dobiti.

Epidemija zaprla je državo, od doma moral si se učiti,

samo da bilo bi tako, kot je včasih bilo, bil je tvoj up in hrepenenje.

Obdobje korone zaenkrat je končano … in maske so padle,

prav z veseljem jih v spominu bomo le nosili,

a tega obdobja nikoli ne bomo zares pozabili.

Dokončno spoznali smo obraze, ki maske so jim identiteto kradle,

»le naj se ne ponovi,« zdaj bomo govorili,

edini zvezdni utrinek na nebu za to željo bomo porabili.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

58

IZ ZADNJIH LET DOBILI NOVE SMO NAVADE

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

Iz zadnjih let dobili nove smo navade, maske in testiranje krojili so življenje,

še včeraj živeli smo normalno, a naslednji dan življenje se je obrnilo.

Kot da normalno življenje bi za počitnice se odločilo,

čakanje pred trgovino te dni jemalo ti je potrpljenje.

Pri učenju na daljavo zmeraj zmagalo je za počitek poželenje

in v tem času se veliko načinov za goljufanje je razvilo.

Brez njih veliko učencev pri ocenjevanju na daljavo razred bi zabilo,

učitelje zaradi dvojnega dela prelilo je potenje.

Smo ogromno časa pred računalniki preživeli,

kdor imel prave ni opreme, se mogel ni učiti,

lahko smo spali dlje, a še vedno nismo smeli zamuditi.

Namesto športne vzgoje smo pod odejami se greli,

v tem času je uspelo marsikomu kakšen kilogram pridobiti,

tako je bilo, saj na sprehode se jim ni dalo hoditi.

NI MOGEL NIHČE PRED UKREPI SE SKRITI

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

Ni mogel nihče pred ukrepi se skriti,

varnostna razdalja, razkužila postali dnevna so rutina.

Vsak osamljeni dan je spremljala bolečina,

bile so policijske ure in v svoji hiši moral si biti.

Regij in občin nisi smel preiti,

marsikoga med počitnicami mikala je prepovedana tujina.

A naučili smo se, da veliko lepega ima tudi naša domovina,

da pri nas marsikje je raj še neodkriti.

Dobili počitniške smo bone, spodbudili so nas k raziskovanju dežele Kranjske,

čez mejo jih porabiti nismo smeli,

zato po slovenskih destinacijah smo le hiteli.

Slovenska obala, Bled, Lipica, Prekmurje … destinacije so sanjske,

upam, da končno to Slovenci smo dojeli,

da vrednost domovine enkrat v zgodovini bi razumeli.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

59

MASKO SI MORAL NOSITI, KAMOR KOLI HOTEL SI ITI

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

Masko si moral nositi, kamor koli hotel si iti,

v trgovini, kinu, šoli ali pri zdravniku si si jo moral nadeti.

Vsakemu se je kdaj zgodilo, da pozabil jo je s seboj vzeti,

čeprav na koncu to bila je prva stvar, vedel si, da ne smeš je pozabiti.

Marsikdo na začetku je ni hotel nositi,

čeprav z njo pozimi bilo je praktično, saj pomagala je obraz ogreti.

Bilo je obupno, ko z njo na obrazu poskusil si peti,

vemo pa, da marsikateremu moškemu brke uspelo je skriti.

Bila je modnemu dodatku vedno bolj podobna,

bila je barvna ali z okraski posuta,

k stilu oblačila usklajena.

A onesnaženost z maskami je težava,

saj jih večina v naravi je razsuta,

da se hitro ne razgradijo, stvar je kruta.

ANTIGENSKO TESTIRANJE TERJALO JE SVOJE POTRPLJENJE

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

Antigensko testiranje terjalo je svoje potrpljenje,

ker v vrsti dolgo morali smo čakati

in se pozitivnega testa bati,

že kašelj bil korone je znamenje.

Želja, da bi vrnili se v brez testiranja življenje,

ti misli je polnila, ko so ti bris jemali,

da skupaj brez mask bi se s prijatelji smejali,

ampak maska ti je še naprej oteževala govorjenje.

Si nekaj dni na koncu čakal rezultat testiranja,

moral si biti v samoizolaciji v sobi zaprt,

s svojimi lastnimi mislimi priprt.

Dovolj si imel v sobi zapiranja,

želel nazaj si si svet odprt,

da svet tvoj oder bo razprt

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

60

SE Z MASKAMI SKORAJ NISMO PREPOZNALI

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

Se z maskami skoraj nismo prepoznali, nositi bilo jih je trpljenje,

težko si dihal in ušesa so od njih te že bolela.

Zakaj se sploh korona ta je zdaj začela?

Zakaj tako nevarno ravno to je obolenje?

Te moti ta bolezen, ko tvoj edini cilj je sanjam le sledenje.

Še fant ni videl, če punca le pred njim je res zardela,

ko s pogledom nanj si je srce ogrela.

Ubijalo te z maskami je to teženje.

Cel svet bil je hkrati skupaj, a narazen v temi.

Hkrati ko varnostno razdaljo smo držali,

vsi smo se trudili, da s skupnimi močmi bi to končali.

Vsi se resda nismo strinjali z vsem.

Nas pa veliko stopilo je skupaj in na balkonih instrumente smo igrali,

po klicih s svetom stik smo obdržali.

KORONA BILA JE, KAMOR KOLI SI ŠEL

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

Korona bila je, kamor koli si šel, bal si se jo dobiti,

saj so zaradi nje ljudje umirali,

zato smo se v hišo zapirali.

Korona bila je edina stvar, ki je nisi hotel s prijateljem deliti.

Po spletu so se o koroni širili miti,

ljudje so to prebrali

in mislili, da z vitamini bodo bolezni ubežali,

vseh teh pravil bili smo siti.

Saj nisi vedel, naj greš se cepit ali raje se testiraš,

nekateri so bili za,

drugi niti za morda.

Nisi vedel, naj se strinjaš ali protestiraš,

ali se ti da gledati poročila ali se ti ne da,

ali si s tega planeta ali z drugega sveta.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

61

EPIDEMIJA ZAPRLA JE DRŽAVO

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

Epidemija zaprla je državo, od doma moral si se učiti,

resda lahko si dlje spal

in igrice med poukom igral,

a na uro nisi smel zamuditi.

Morali smo ocene pridobiti,

lahko si cele dneve spal ali pa si si nove cilje zadal.

Saj vsak si bo svojo usodo izbral,

sam si izbereš pot, po kateri boš mogel hoditi.

Kdor želel je, lahko ocene z goljufanjem je pridobil.

Če si jih je zaslužil ali ne, je žal vseeno,

a goljufanje tu bilo je zagrešeno.

Mogoče mu žal bo za znanje izgubljeno,

ko videl bo, da goljufanje res ni zaželeno,

da bolj je vredno znanje s trudom pridobljeno.

SAMO DA BILO BI TAKO, KOT JE VČASIH BILO

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

Samo da bi bilo bi tako, kot je včasih bilo, bil je tvoj up in hrepenenje,

saj so prepovedali ti s prijatelji druženje.

Karantena bila je kot zaporne kazni služenje

in blažitve ukrepov kot novo vstajenje.

Pa spet prišel je nov val obolenj in ugasnil v upanju ti gorenje,

bi rešilo nas le skupnih moči združenje.

Ali spet bilo bi neuspešnih poskusov pluženje

in spet bi se vrnili v korona življenje.

V tem času so spomini se vrnili,

na preteklost, druženje in potovanja,

mogoče še na otroštvo, čas, ki bil je poln s prijatelji igranja.

Vrnili so se spomini, ki smo jih skoraj pozabili,

končno vrnil se je čas normalnega izobraževanja,

ne pa za računalnikom spanja.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

62

OBDOBJE KORONE ZAENKRAT JE KONČANO

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

Obdobje korone zaenkrat je končano … in maske so padle.

Vsi smo se tega obdobja veselili.

Končno brez mask bomo okoli hodili,

iz igre maske so izpadle.

Čeprav prejšnja leta so načrtovanja za počitnice propadla,

letos v tujino bomo krenili.

Veselja, kot že nekaj let nismo, letos bomo izpili,

saj so nam prejšnja leta možnosti za druženje obolenja kradla.

A ne veselimo se prehitro, ker v celoti to končano ni,

še vedno ljudje za korono zbolevajo

in doma jo prebolevajo.

Naj vsak po svojih močeh poskrbi,

da oboleli doma ne samevajo

in da ti končno okrevajo.

PRAV Z VESELJEM JIH V SPOMINU BOMO LE NOSILI

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

Prav z veseljem jih v spominu bomo le nosili,

saj muka z njimi bilo je dihati,

skozi njo nisi mogel pihati,

končno smo se te nadloge rešili.

Veselo brez mask se bomo veselili,

končno ljudje nad pravili nehali so nosove vihati.

Število obolelih je nehalo nihati,

da korona je končana, smo upanje dobili.

Končno med sabo razumemo se brez ponovitev,

saj se prvič nismo razumeli.

Smo morali parkrat ponoviti, da smo dojeli.

Ko pozabimo masko, več ne bomo iskali rešitev.

Nihče od nas je ne zahteva, če v šoli je ne bomo imeli.

Odkar korona se je začela, le to smo si želeli.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

63

A TEGA OBDOBJA NIKOLI NE BOMO ZARES POZABILI

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

A tega obdobja nikoli ne bomo zares pozabili,

ker v življenju so se pojavila nova pravila.

In nam korona nekaj možnosti za druženje je izpila,

marsikdaj bomo to še v pogovoru omenili.

Mogoče ni še konec in jo bomo še kdaj v novicah zasledili,

a najstniška leta naša generacija z vsem veseljem bo užila.

Saj v nas po druženju se je še večja želja razvila,

druženje še bolj kot drugi bomo cenili.

Do zdaj smo skupaj le igrice igrali,

zdaj skupaj na zabave bomo hodili,

konca korone se bomo skupaj veselili.

Slovo od korone bomo jemali,

iz obdobja korone smo se veliko novega naučili,

željo po druženju bomo potešili.

DOKONČNO SPOZNALI SMO OBRAZE

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

Dokončno spoznali smo obraze, ki maske so jim identiteto kradle.

Zdaj vidimo, ko človek se smeji,

in obraz, ko kaj prav mu ni.

Hvala bogu, da maske so padle.

A druge skrbi so nas napadle.

Iz Rusije vojna preti,

iz Ukrajine narod k nam beži.

Ideje o popolnem svetu so propadle.

Vedno nekaj mora svetu mir krojiti.

Bolezen ali vojna ‒ vseeno je kaj.

Enako kot v zgodbah, a tam napada zmaj.

Pohlep drugih mora lastnemu narodu kri preliti.

Zaradi dogovorov vodij, a narod sploh ne ve, zakaj.

Je videti, da moti jih, ko na zemlji je živeti, kot bil bi raj.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

64

»LE NAJ SE NE PONOVI,« BOMO ZDAJ GOVORILI

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

»Le naj se ne ponovi,« bomo zdaj govorili,

saj nočemo, da bi se k nam vrnila.

Da nam življenja ne bo več bolezen grenila,

po življenjski poti brez korone bi radi krenili.

A zdaj upamo, da v vojni se ne bomo borili,

saj Rusija druge države napadati se je odločila.

Najprej na Ukrajino je planila

in vojno skoraj celemu svetu so obljubili.

Tako le upamo, da nekdo se spametuje,

da vojna ne bi se zgodila,

da nedolžna vojska ne bi se borila.

Zaradi vodij držav se zdaj vojska bojuje,

čeprav vemo, da vojska sama raje mir bi proslavila,

in vemo, da kri se njihova bo v rečnem toku poslovila.

EDINI ZVEZDNI UTRINEK NA NEBU ZA TO ŽELJO BOMO PORABILI

Patricija Preglav, Dijaški dom Antona Martina Slomška

Edini zvezdni utrinek na nebu za to željo bomo porabili,

da ne vrne se bolezen in da do vojne ne pride.

Naj vsaka vojna na svetu v mir preide,

takrat prišel bi dan, ko vsi bi na tegobe pozabili.

Kot brat z bratom kozarec vina bi izpili,

le en dan do jutra in dokler sonce ne zaide.

Da sreča celi svet obide,

le en dan, saj potem bi spet vsak svojo pot hodili.

A vemo, da to se ne bo zgodilo.

Vedno bodo nesoglasja na svetu usodo pisala,

in želja po uspehu nam pot bo zarisala.

Lahko le upamo, da to bo hitro minilo,

da v svojih pesmih srečen konec bom lahko opisala

in mladina si bo lepo življenjsko pot narisala.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

65

Naslov dela: Maske so padle

Avtorica: Nina Štefanič

Mentorica: Klavdija Zver

Dijaški dom: Dijaški dom Šolskega centra Rogaška Slatina

MASKE SO PADLE

Nina Štefanič, Dijaški dom Šolskega centra Rogaška Slatina

Zdaj vem, zakaj

na svetu ni več takšen raj.

Vsi ljudje so svoje prave obraze razkrili,

odstranili masko, za katero so se prej skrili.

V večini vidiš hudobijo in sovraštva obilo.

Spet drugi veliko o drugih za povedati imajo,

a zase poskrbeti ne znajo.

Tudi ti si pravi obraz razkril,

ki se je prej v drugačni luči svetlil.

Delovalo je do danes,

ko sem ti verjela,

zdaj pa se ti je maska snela.

Verjemite, da se vsakemu pravi obraz vedno pokaže

in vse laži na plan prikaže.

Modri nasvet, ki še vedno velja

in ga veliko ljudi pozna:

Vedno bodi takšen, kot si,

ker res ni veliko takih,

ki dobro srce imajo,

in se drugačni, kot so, ne izdajo.

Ste že ta občutek občutili,

ko ste drugačno sliko človeka potem dobili?

Jaz iz lastne kože vem, kako to boli,

ko te nekdo krivega naredi

in ti samozavest dol spusti.

Jaz sem ta naslov v tem smislu začutila,

me je ta misel v svojo preteklost spustila,

zato sem jo na papir izlila.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

66

Nikoli ne spreminjaj se za druge,

dvoličnosti ne kaži in se izogibaj laži.

Vsak človek srce ima, zakaj se s tem raje ne pohvali

in lepe besede iz njega spravi?

Včasih premalo cenimo druge stvari, ki jih imamo,

nekaterih pa sploh dobro ne spoznamo.

Vem, nekateri se nikoli ne bodo spremenili,

ker očitno niso dobrega življenja dobili.

Ampak takšno je pač življenje,

polno padajočih mask,

kar prinaša nam trpljenje.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

67

Naslov dela: Maske so padle

Avtorica: Katja Oberč

Mentorica: Klavdija Zver

Dijaški dom: Dijaški dom Šolskega centra Rogaška Slatina

MASKE SO PADLE

Katja Oberč, Dijaški dom Šolskega centra Rogaška Slatina

Vsako jutro ista priča,

izberi masko tako, ki se ti sviđa.

Ena jezna,

ena pa brezvezna.

A pod njo?

Jaz ne čutim čisto ničesar.

Samo da nihče ne vidi,

kaj se dogaja.

Da maska mi je padla,

ker sem realna.

Ni bolečine,

samo vreznine.

Ker moja duša je hladna

kot tišina glasna.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

68

Naslov dela: Nosim masko, torej sem

Avtorica: Lana Furtula

Mentorica: Saša Jerman Šterk

Dijaški dom: Dijaški dom Tabor, Ljubljana

NOSIM MASKO, TOREJ SEM

Lana Furtula, Dijaški dom Tabor

Kakor občudujemo umetnost na stenah muzejev

in ne te na stenah stranskih ulic,

tako ti raje živiš v popolnem,

popolnoma nerealističnem svetu,

mar ni lažje živeti če ne poznaš celega sebe?

Ali ni lažje živeti, poznati le selekcionirano različico sebe?

Mislimo, da je slika najlepša, ko je brezhibna.

Pozabljamo namreč, da umetnik ne dela napak.

Sem to, kar mislim da sem.

Sem to, kar si dopustim biti.

Jaz sem za kogar se pretvarjam biti.

Ranljivi nismo za druge,

namreč drugi mislijo le o sebi.

Ljudje smo egocentrična bitja.

Kakor jaz držim fokus

na svoji podobi,

tako ti premišljuješ

svoje odločitve.

Sneti masko z obraza,

te dandanes razkrije zunanjosti,

a sneti masko z duše,

te razkrije svoji notranjosti.

Mar ni lepota navznotraj in ne navzven?

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

69

Naslov dela: Krinka

Avtorica: Lea Žlogar

Mentorica: Saša Jerman Šterk

Dijaški dom: Dijaški dom Tabor, Ljubljana

KRINKA

Lea Žlogar, Dijaški dom Tabor

Prekrije, zakrije,

dokler popotnik si oči ne odpočije.

Išče, tava, vabi,

ta maska hitro te omami.

Nato te vzame, veže,

dokler tvojo dušo v celoti ne razreže.

Potem te razgali

in pusti samega na skali.

Maska je padla,

razkrila resnico in pokrila pravico.

Konec je. Vsi vedo.

Vse je temno.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

70

Naslov dela: Biti

Avtorica: Lea Žlogar

Mentorica: Saša Jerman Šterk

Dijaški dom: Dijaški dom Tabor, Ljubljana

BITI

Lea Žlogar, Dijaški dom Tabor

Nočem se skriti,

nočem se odkriti.

Vsi nosijo maske,

da lahko so prikriti.

Jaz nočem ostati in

se predati.

Hočem vstati, oddati

in se podati na pot.

A nekaj me veže, stiska,

nekaj v meni pritiska.

Maska me sili, da

ostanem v vili.

Da ostanem med njimi,

ki svojo usodo so že zakrojili.

Hočem se odreči,

a ne smem se opeči.

Vstanem, odvržem

in pritisku ne podvržem.

Pogledi so medli,

da skoraj bi me zmedli.

Zavedli bi me,

povedli na stran, tam, na onostran.

A se ne dam, vztrajam, trajam

in se maski ne predajam.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

71

Naslov dela: Senca

Avtorica: Lea Žlogar

Mentorica: Saša Jerman Šterk

Dijaški dom: Dijaški dom Tabor, Ljubljana

SENCA

Lea Žlogar, Dijaški dom Tabor

Ne more se skriti,

ne moreš ji uiti.

Tukaj je.

Na vsakem koraku preži, da brž te ulovi.

Vzame te, veže,

dokler v tvojo dušo ne poseže.

Reže, trga, klesa,

dokler duha ti ne izsesa.

Videz je drugačen,

popačen.

Ko maska pade na tla,

vsakdo ti jo lahko pomendra.

Ni več sence, ni več luči.

Nikjer ni pomoči.

Zaspati? Ostati?

Ta maska nate preži,

da znova te zgrabi, omami in prepusti.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

72

Naslov dela: Maske so padle

(Sklop pesmi: Priznam 1, Priznam 2, Odkrito)

Avtorica: Minea Srpčič

Mentorica: Mira Narobe

Dijaški dom: Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana

PRIZNAM 1

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja

Zadnja beseda.

Zadnja beseda z zadnjim pogledom je padla iz mojih ust.

Beseda, ki je ne bo nikoli več slišati.

Maska je padla, moj pravi obraz je razkrit. Tiste

moje rane, ki jih ne morem niti pogledati, kaj

šele razporediti v spominski čas in prostor. Raje

jih opazim, bežno, in nadaljujem.

Hodim dalje, grem dalje, živim dalje, delam nasebi.

A vedno znova me nitke vlečejo nazaj,

nitke, ki izvirajo točno iz tistega časa in prostora.

Nitke, katerim ne dam priložnosti, da bi jihvidela.

Do sedaj.

Ker maska je padla.

In beseda je bila izgovorjena.

In boli tako neznansko močno, da bi jo najraje zatlačila nazaj.

Ampak nazaj več ne gre, tam ni več poti.

Pot, pa čeprav zamegljena, je dostopna le naprej.

Groza me je, brez varovala na sebi, ki me je, kljub vtisu da me varuje in skriva pred drugimi,

v resnici varovalo samo pred sabo.

Skrivalo me je pred lastno bolečino in se ob tem sklicevalo, da je tam le za druge. Da drugi ne

bi videli moje preteklosti, črt na mojem obrazu, da jih ne bi bolelo.

Toda najbolj boli mene.

In sedaj, ko je vse odkrito in razkrito, razgaljeno.

Sedaj lahko stopim naprej v to nežno bolečino. Lahko

jo poljubim in potolažim. Lahko jo objamem.

In z njo hodim naprej. Hodim naprej tako, da ona zdravi mene in jaz zdravim njo. Lahko

se potopim v nov svet, kjer maske in skrivnosti niso potrebne, kjer niso stalnica.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

73

Lahko se potopim v svet, kjer je vse (svetloba in tema) in kjer s tem ni nič narobe. Sploh pa ne

dovolj narobe, da bi potrebovala masko.

PRIZNAM 2

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja

Vedno znova. Vedno znova mežika kakor bežna misel v možganih. Kakor

tiha sirena v daljavi. Počasi se približuje. Prepočasi.

In čutim jo v prstih, čutim v telesu, v duši, v srcu.

Nekje globoko tam dol. Globoko, pregloboko.

In včasih me zapeče kakor bič po koži in pusti bledo sled. Čisto bledo. Prebledo.

In potlej spet kdaj zašepeta v moje uho. Šepeta potiho, šepeta prikrito. In slišim šum, slišim

ga. Zlije se v glasbo čričkov. Naraven je. Preveč naraven.

Slutim a vendar ne čutim.

Ne čutim nič, dokler me ne udari z vso silo.

Dokler me ne preplavi in poplavi in utopi.

Dokler me ne drži v grlu in draži v očeh.

Čutim a vendar ne slutim,

Da me zajema črn oblak pod svoje krilo. Da

me mečka in tlači, me potiska ob tla.

Prepozno prepoznam nevarnost, prepozno si zaupam.

In potem spet, predenj to sploh spoznam, sama sebe izdam.

Maska se mi stopi z lic in odkrije se rana,

ena sama, katere delov je tisoče.

Odkrije se in me prosi, moleduje, naj jo pogledam.

Vedno znova, vedno znova.

In končno jo gledam. Gledam globoko in močno.

In lahko se le opravičim in zahvalim svojemu preteklemu jazu,

za vse kar je bilo in kar je.

Lahko le strmim in jočem ter se hkrati smejim. Lahko

se le prepustim, da me vse preplavi.

Vsi občutki in trenutki, ki so se skrivali za masko. Lahko

jih začutim do najglobjega pekočega znamenja in mu

končno dovolim, da se vidi in sliši.

Lahko zadiham.

Zadiham v svobodi čutenj

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

74

ODKRITO

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja

Praznina zajema polno dvorano.

Odmevi resnice se izgubljajo v smradu laži.

Ritmično se pretakajo skozi odprta okna.

Preostanek mrtvo, na dnu src v temi ždi.

Prelivajo se besede v vzklike,

prelivajo pogledi v pozdrav.

In hkrati tesnobno vse smejoče obraze, razjeda

votlost prikrita, skritih težav.

Hodimo kakor lutke po prostih, svobodnih tleh, ujete

v krču robotskega gibanja,

po ukazu nevidnih sil družbenih kuratorjev.

Z notranjim prekrivanjem, brez prehajanja, brez izlivanja.

S steklenimi očmi gledamo svet,

kot skozi ekran nove televizije s starimi programi.

Obdani s strupom, odvzeti upom.

Počasi pretakamo lastno kri, za vedno v družbi, sami.

In če se svet ustavi in nam vsem padejo našemljeni obrazi? Če

se pokaže resnica in se stopijo laži?

Če se za en sam trenutek res zavemo lastnega dihanja

Potem vsaj vem, da se še vedno lahko živi.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

75

Naslov dela: Pesmi - zbirka

(Sklop pesmi: Brez naslova, Strah, Tujec, Vrtnica, Ledena doba,

Brez naslova)

Avtorica: Minea Srpčič

Mentorica: Mira Narobe

Dijaški dom: Dijaški dom Ivana Cankarja, Ljubljana

BREZ NASLOVA

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja

Danes ni snega.

Bela so polja in belo je mesto,

Polno nežnih, belih, mrzlih snežink.

Ampak danes ni snega.

Na polici ni kave.

Je rjav prah z močno aromo in ostrim vonjem.

Prah v posodi z etiketo »Kava«.

A vendar, danes ni kave.

Na veji zunaj ni ptice.

Je majhna perjasta žival,

Z rdečkasto glavo in rjavim telesom.

Z majhnim kljunčkom, ki poje.

A vendar, zunaj danes res ni ptice.

Danes me ne boli duša.

Čutim bolečino v prsih.

A vendar...

Ne...

Danes me duša boli.

Tako, kot je zunaj sneg in je na polici kava in na veji ptica.

Danes me duša boli. In to je v redu.

Danes sem žalostna. In tudi to je v redu.

Ker vem, da je tudi to, da nisem v redu, v redu

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

76

BREZ NASLOVA

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja

Danes ni snega.

Bela so polja in belo je mesto,

Polno nežnih, belih, mrzlih snežink.

Ampak danes ni snega.

Na polici ni kave.

Je rjav prah z močno aromo in ostrim vonjem.

Prah v posodi z etiketo »Kava«.

A vendar, danes ni kave.

Na veji zunaj ni ptice.

Je majhna perjasta žival,

Z rdečkasto glavo in rjavim telesom.

Z majhnim kljunčkom, ki poje.

A vendar, zunaj danes res ni ptice.

Danes me ne boli duša.

Čutim bolečino v prsih.

A vendar...

Ne...

Danes me duša boli.

Tako, kot je zunaj sneg in je na polici kava in na veji ptica.

Danes me duša boli. In to je v redu.

Danes sem žalostna. In tudi to je v redu.

Ker vem, da je tudi to, da nisem v redu, v redu

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

77

STRAH

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja

Strmim v neznano.

Krvavo rdeče.

Strmim in s počasnimi koraki hodim proti.

Bolj se bližam, bolj krvava je rdeča barva, ki se odbija od podob v mojem vidnem polju.

Strmim v rdeče trne, v rdeče luže goste tekočine, v rdeča mogočna drevesa, ki se dvigajo v

neskončnost in svojo obliko izgubljajo med nežno rdečimi oblaki.

Strmim.

In srce mi bije hitreje.

Bolj razmišljam, kam sploh grem in kam vodi pot, po kateri hodim, bolj rdeče se zdijo oblike

okoli mene.

Težje diham.

Bitje mojega srca odmeva v rdečini, ki me obdaja.

Zasukam se nazaj.

Pogled uprem po potki navzdol, od koder sem prišla.

Črnina.

Sama črnina. Nič drugega.

In dlje ko zrem v neskončno črnino preteklosti, bolj se zdi, da se po njej sprehajajo še toliko

bolj črne podobe.

Črne sluzaste roke se iztegnejo iz ozadja in skozi rdečo meglo počasi potujejo proti meni.

Tiho šepetajo nerazločne, a vendar še preveč znane besede.

Srce mi skoči v grlo, rdeča meglica me objame.

Spet se obrnem in hitro stopim naprej po poti.

Vsakič, ko se v paniki ozrem nazaj, so roke bližje, kot da me bodo vsak čas zagrabile in

potegnile nazaj.

Zatisnem oči in z zaupanjem stopim naprej.

Rdeča vročina nenadoma izgine.

Ustavim se.

Zadiham.

Srce se mi umirja.

Obda me hladna sapa vetra.

Postopoma in počasi odprem oči.

Zaslepi me globoka modrina neskončnega neba.

Ob meni se svetlika plitvi zeleno moder potok, njegovi mili valovi in tiho žlobudranje mi v

dušo vlivajo mir.

Pogledam naprej.

Živo zelena trava se razteza skozi neskončne doline in gozdnate griče.

Na sinjem nebu plavajo nežni vijolični oblaki.

Še zadnjič se ozrem za sabo in v daljavi zagledam zginjajočo rdečo, ki se zliva v črno in se

potihoma oddaljuje.

Globoko vdihnem.

V zraku se čuti življenje.

Čutita se olajšanje in mir.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

78

TUJEC

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja

Sprašujem se, čigave so moje oči.

Ko se pogledam v ogledalo, mi delujejo tuje.

Čeprav, morda, se mi zdi bolj tuj moj obraz.

Misel mi od realnosti beži,

čeprav morda v resnici beži realnost od misli.

Saj smo zgradili svet, ki zavrača resnico.

Sprašujem se, če so le moje oči tuje.

Je res, da le jaz ne razumem, kar vidim?

Ne razumem realnosti, v kateri živim.

Ne razumem načel, katerim slepo sledim.

Zakaj nasprotujejo mojim mislim?

Zakaj nasprotujejo naravi?

Zakaj nasprotujejo svetu, resničnosti?

Zakaj nasprotujejo ljudem?

Res nihče več ne opazi lepote, ki nas obdaja, in strupa, ki nas utaplja?

Res nihče več ne zaupa lastni duši in zato raje trpi?

In vem, da trpi veliko ljudi.

Ne vem, če poznam osebo, ki ne bi globoko v sebi trpela.

In vem, zakaj jo boli.

Ustvarili smo svet, ki zatira sam sebe.

Ustvarili smo resničnost, ki ustvarja le žalost in trpljenje ter hkrati ne pozna zdravila, ki bi to

lahko odpravilo.

Ker ta svet nima odgovorov na lastne težave,

Ima ga ta, ki smo ga, meni nič, tebi nič, raztrgali na tisoče dele.

Živimo v sistemu, ki ne dopušča dušam biti cele.

Delo od zore do mraka,

Iz veselja v pogubo.

Vedno v mislih za srečo, a v resnici za izgubo.

Res.

Res me zanima, če so to le moje oči.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

79

VRTNICA

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja

Niso vse rože vrtnice.

S krvavo rdečimi listi

in trni, posutimi po njihovem telesu.

Povzročiteljice sladke zavisti,

da predramijo solze očesu.

Niso vse vrtnice rože,

da kakor poslednje slovo

odmevajo v tujo ti deželo.

Kakor veter močno in mrzlo

ti venomer božajo lica in čelo.

Niso vse rože vrtnice.

S težkimi zahrbtnimi nameni.

Z veselim korakom, a srcem v daljavi.

Da jim ni glasu o sreči nobeni.

Da ovejo in grejo na svojo pot davi.

Niso vse vrtnice rože.

Da te ranijo in izpustijo,

ti lažno veselje z nasmehom izpovejo.

Da vselej s časom počasi bledijo,

ti žalno tegobo v dušo vezejo.

Niso vsi vrtnice.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

80

LEDENA DOBA

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja

Včasih nebo zasije,

zasije kot prizor iz sanj.

In bolečino počasi zalije,

zalije srce teh tisočih ran.

In včasih potem se ne spomniš,

ne spomniš vseh bridkih bolečin.

Srce počasi zapolniš,

zapolniš z veseljem vse do največjih globin.

In zdi se, da za dan ali dva,

morda za mesec, celo leto,

se življenje poznano ustavi

in se ti novo, prerojeno pojavi.

In v duši, ki poprej je bila

kot temna jama, brezno brez dna,

ki bila je sopomenka hrepenenja,

je sedaj roža, polna življenja.

In hodiš tako, ti ptice pojo,

ob vsakem koraku, vsakem trenutku.

Te oblaki zakrijejo v sladki žalosti,

a te sonce spet objame v svetli radosti.

A le potem, po dolgem času,

se življenje spet spravi v poprejšnji tir.

Zamolkne ti veselje v glasu,

zbudi se življenje, spet polno ovir.

Ah, ta ledena doba!

Kam se obrneš, tam konca ji ni.

In z odejo se ogrne tvoja podoba,

a vselej se trese, ko v mrazu zaspi.

Kam naj grem, da več je ni?

Da sonce posije v utrujene oči,

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

81

da življenje po žilah mi obrodi.

Le kam naj zbežim, da prikaz ta zbledi?

A res, ledena doba je le doba.

Morda ta kmalu minila bo.

Morda je kakor zaklenjena soba,

ključ najdeš in zbežiš pred njo.

A kje bil bi ključ?

Morda v meni, v moji volji in moči.

Morda ta luč,

o kateri sanjam,

je vbistvu mi prav pred očmi.

Hladne stene, temne sence,

a po obrazu smeh se mi podi.

Ko pogledaš žalosti v lice,

spoznaš, da ključ za vse si ti.

BREZ NASLOVA

Minea Srpčič, Dijaški dom Ivana Cankarja

Neskončna globina. Neskončna modrina. Kakor magnet me privablja v svoji lepoti. Kakor

modrinkasto jezero, ki me kliče z nežnim žlobodranjem, s tihim šepetom, ki miri kri v mojih

žilah.

Neskončna modrina, neskončma globina. Skozi katero prodira najčistejša oblika tvoje svetle

duše. Najbolj popolno nepopolna oblika tvojega obstoja.

Neskončna globina. Neskončna modrina. Bije v ritmu tvojega krvavo rdečega srca. V ritmu

ran in bolečin, ki se v lastnem, neskončnem odsevu odpirajo kakor zaprt rozni cvet ob prvem

pogledu pomladi. In hkrati bije v ritmu globoke lepote in nežnosti, katere na prvi pogled ni

videti.

Neskončna modrina. Neskončna globina. Tvoj pogled.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

82

Naslov del: Poezija – več pesmi

(Ko bi le imel oči, Njen pogled, Ptica, Pesem srca, Svoboda,

Najvišja pesem, Poletno nebo, Cikel Haikujev o življenju in sebi)

Avtor: Bruno Žižmund

Mentorica: Klara Pavlinič

Dijaški dom: Dom Janeza Boska, Želimlje

KO BI LE IMEL OČI

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje

Ko bi le imel oči,

da videl bi

vse stvari,

ki jih delaš ti.

Ko bi le imel ušesa,

da slišal bi nebesa

tvojega telesa,

lahkega peresa.

Ko bi le imel nos,

da vohal bi tebe kos,

tvoj jagodni glos;

kot da bil bi bos.

Ko bi le imel usta,

da bi čutil, kako hrusta,

kakšne so slive avgusta,

smeh snežnega spusta.

Ko bi le imel kožo,

bi postavil se v ložo

in podaril bi ti rožo,

tisto tvojo tavžentrožo.

Ko bi le imel čut,

bi kar naenkrat bil obsut,

z darom čutenja zasut,

a ta svet je do mene krut.

Ko bi le imel oči,

da videl bi

vse stvari,

ki jih delaš ti.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

83

NJEN POGLED

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje

Čeprav iz dna srcá prav dobro vem,

da te ljubiti več ne smem,

te prosim zdaj ponižno,

poglej me zopet nežno.

Lesketajoče so oči rjave,

tvoje, mile, drage, prave,

ki v sončnem blišču

in čustev igrišču

neomajno iščejo, iščejo,

dokler njih ne obiščejo –

mojih oči bednih,

žalostnih, nevrednih;

in rečejo: »Čemu vztrajati

in nadaljevati,

ko pa naš cilj ni tam,

kjer bilo bi nas sram?«

Tako izgine spred oči dekle,

ki nič ne zna in nič ne vé

o življenju mojem,

o življenju svojem.

Žal še vedno, oh, po svetu tava

kot da prazna njena glava –

nič ne vidi reva,

nič od nje ne seva.

Zdaj, ko to vidim, ne gane me več,

ne branim se, ni mi (več) všeč.

Enkrat nekaj bilo

nikoli več ne bo.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

84

PTICA

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje

Ptica,

golob, vrabec ali sinica.

Vse,

vse letijo, kar jih je.

Letijo,

zares letijo.

Svobodno,

zares svobodno.

Krila

njih jih nesé,

vile,

ki skoz’ vso noč bdé.

Sanjarijo,

zares sanjarijo.

V oblakih,

resničnih oblakih.

Brzice hiteče

njih valovi šumeče;

stezice drhteče

njih kaménje ihteče.

Rekoč:

»Dajte ptice nam svobodo,

to brezmejno radóst,

Vesélost!«

Vsaka,

vsaka, prav vsaka;

drobna, drobna ptica,

ti svobodo položi na lica.

Zatorej se le spomni,

da ptica je svoboda

in ti s’ tud’ del nje;

to pomni

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

85

PESEM SRCA

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje

Kar čutim, to povem,

a včasih se ne zavem,

kakšno pesem igra

orkester mojega srcá.

Kdaj žalostno, kdaj veselo,

vé, kakšen tempo si bo vzelo,

to moje srce,

ki obenem predstavi jim ime.

Tistim, ki me dodobra poznajo

in veliko srce imajo.

Tistim, ki me še niso srečali

in pljuča si povečali,

da v polnosti vdihnejo

in svečko mi upihnejo.

Če veš, kako ti je ime,

potlej veš tud’, kakšno je tvoje srce.

SVOBODA

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje

Svoboda. Ali veš, kaj to je?

Kaj pomeni ta beseda?

Kaj skriva v sebi vse?

Kdo ve, ali je polna ali prazna skleda?

Svoboda je to, da svoboden si,

da lahko poveš svoje mnenje;

večje ugodnosti v svetu ni;

s tem res polepšaš si življenje.

Svoboda je to, da razprta krila imaš

in samo čakaš na vzlet –

vsem še pokimaš

in uživaš svoj polet.

Svoboda je skleda polna,

polna skrivnosti, mirovnosti

kakor ovčja volna,

ki zažari v svoji polnosti.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

86

NAJVIŠJA PESEM

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje

Najvišja je pesem moja,

ki samo tebi pojem jo,

ki samo zate tinto žre,

ki nihče drug razume je ne.

Samo zate, samo zate

sedim in sedim

in kaos v glavi moji

na papir poskušam dobit’.

Orkester mojega srca

skupaj več ne igra

zaradi take energije,

ki oddajajo jo tvoje simfonije.

Tvoje simfonije,

koncerti in koračnice

tako ubrano pojejo;

sploh ne vem več, kje je a.

Dirigenta ‘majo lep’ga,

črna pika, lepa barva in belina;

še nikoli priča nisem bil

takšni taktirki, bleščeči se kot …

Daleč seže periskop,

odbija, lomi in usmerja

žarke tvoje vse lepote

tvoje grozdje mehko, sladko,

tvoje vino čisto, žlahtno.

Kar cedijo se mi sline

od vsake tvoje, ja, obline,

vse od breskve, češenj in maline

kača ‘ma skušnjave fine.

Samo še smetana »fali«,

mehka je in diši,

v jesenskem pišu valovi;

bela, čista kot nebesa

lepša še od marsičesa.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

87

Brhki so brhki

rožni cvetovi;

oznanjajo lépo,

drhtijo bridkó.

Ko solna ti voda

iz očesa priteče,

glavo prisloni,

se vame obriši.

V naročju se tvojem

počutim kot angel,

ki spi na oblakih

in sanja in sanja ...

POLETNO NEBO

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje

Sinjemodro je nebo.

Ležim na plaži,

skrbi več ne bo

in svet bo zopet lažji.

Ozrem se v višino,

v belo modrino

nežno kot sneg,

ki žene me v beg.

Pozabim na vse laži,

slišim le še smeh,

ki ublaži vsakršen greh.

Čas pa vztrajno beži.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

88

CIKEL HAIKUJEV O ŽIVLJENJU IN SEBI

Bruno Žižmund, Dom Janeza Boska, Želimlje

znam gledat z očmi

pa čeprav samo temo

zdaj zaprem oči

naiven pogled

prisrčni pogovori

iskrenost otrok

zakaj bi garal

zakaj bi se trudil bit’

nekdo, ki nisem

vsak bo umrl

nekdo za njim žaloval

krog ljubezni

življenje kratko

tu, zdaj; življenje sladko

tam in za vedno

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

89

Naslov dela: Maska

Avtor: Franc Absec

Mentorica: Klara Pavlinič

Dijaški dom: Dom Janeza Boska, Želimlje

MASKA

Franc Absec, Dom Janeza Boska, Želimlje

V razredu sem prvič oči ti ugledal,

lepoto bi takšno težko res spregledal.

A ker ti nasmeh je zakrivala maska,

na srcu se mojem naredila je praska.

Tako mi minil je celoten september,

vse šlo je enako skoz dolgi november,

na žalost drugačen ni bil ne december.

Še januar cel zamaskiran spomin,

enak februarski je bil Valentin.

Ampak marca maske so vendarle padle

in ustnice tvoje srce so mi ukradle.

Zdaj prvič uzrl tvoj sem nasmeh

in zame je to celoleten uspeh!

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

90

Naslov: Maske so padle

Naslov dela: Maske so padle

Avtorica: Veronika Vončina

Mentorica: Klara Pavlinič

Dijaški dom: Dom Janeza Boska, Želimlje

MASKE SO PADLE

Veronika Vončina, Dom Janeza Boska, Želimlje

Kot otrok zakrila sem svoj nasmeh,

najsrečnejši in najbolj iskren je bil od vseh.

Skrit za masko je izgubil svojo moč,

odrasel in postaral se je, ni več takšen kot nekoč.

Biti bolj drugim kakor sebi podoben

zdi načrt se udoben,

ker kakor dnevna oblačnost

straši me drugačnost.

Dan za dnem sama,

ujeta v svojem vonju,

s svojimi skrbmi obdana,

ki ne morejo čez maske zid.

Ne spomnim se več, kako dišijo drugi

in ko pride pomlad, še vedno vonj po zaledeneli strugi.

V moje srce prinaša hlad, odganja pomlad.

Ta hlad se je naselil pod masko mojo,

ampak jaz hočem videti tudi podobo tvojo.

Všeč mi je bilo, ker sem lahko jokala,

ne da bi se izdala.

Tistega dne pa sem spoznala.

Spoznala sem ljudi,

spoznala, da vsakega včasih kaj boli,

spoznala njihove nasmehe,

pozabila na njih vse davne grehe.

Sedaj jih vidim do srca.

Vem, da za čustvo sta potrebna dva.

Vem, kaj pomeni v deljenju se izpopolnjevati,

Vem, zakaj moramo se dopolnjevati.

Utrnila se mi je solza.

Solza, ki se ni mogla skriti pod masko.

Sedaj osvetljuje mi obraz

in je veselja dokaz.

Veselje, da lahko vidim nasmeh podarjen.

Tokrat ne zabije se v zid, ki je bil nekoč med nami zgrajen.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

91

Naslov: Maske so padle

Avtor: Sara Hozjan

Mentorica: Klara Pavlinič

Dijaški dom:Dom Janeza Boska, Želimlje

MASKE SO PADLE

Sara Hozjan, Dom Janeza Boska, Želimlje

Redkokdaj se zavemo,

kako hitro vse se spremeni.

V enem trenutku si tu,

v naslednjem te že več ni.

Resnico nam je čas pokazal,

da tudi, ko nekdo trpi,

se nihče ne bo prikazal,

ki ponudil bi mu pomoči.

Maske so padle

vsem ljudem.

Pred mano neznanec ali prijatelj?

Iskreno ne vem …

Preveč časa je minilo,

nikogar več ne prepoznam.

Vse se je spremenilo,

le jaz sem še vedno tam.

Tam, kjer življenje bilo je enostavno,

kjer ni samote, ne strahu,

kjer živeli smo spontano,

čisto brez sramu.

L I T E R A R N I N A T E Č A J – D O M I J A D A 2 0 . 2 2

92

Naslov del: Brez mask, Haiku

Avtorica: Lucija Fric

Mentorica: Barbara Skralovnik

Dijaški dom:

Dijaški dom Antona Martina Slomška, Maribor

BREZ MASK

Lucija Fric, Dijaški dom Antona Martina Slomška Maribor

Nadeli smo si maske,

da pred resnico skrili bi se.

A smo očitno pozabili,

da smo po srcu še vedno ljudje.

Planet, poln prevar in laži.

Vsak po svetu s svojo masko hodi,

a sredi goljufij najdem tebe,

laž v tvoje vrednote ne sodi.

Hvaležna sem zate,

da sploh spoznala sva se.

A razdalja je kruta,

upam, da srečava se še kje.

Nama brez mask je bolje,

zdi se, da je z iskrenostjo lažje.

Tud' če v laž nekoč odeneš se,

jaz pozabim te ne.

HAIKU

Lucija Fric, Dijaški dom Antona Martina Slomška Maribor

Resnice več ni,

a tukaj si ti, ki si

brez maske, laži.