Popotnik ob lipi
Samotna lipa
Alpski nasvet
pomlad s prestola mečejo v dolini:
ker s čimer spodaj čas pometa,
še cvete gôri na višini.
Prevod M. Mastnak
Alpski nasvet
2.
Pospeši trdni svoj korak,
pozabi na zijala:
pa bo drobir in grušč tenak
pod nogo kakor skala.
–
Ferdinand Ernst Albert Avenarius (1856-1923)
Prevod M. Mastnak
Na fotografiji: sipko melišče z julijskim makom (Papaver alpinum ssp. ernesti-mayeri).
Predpomlad
***
***
ni treba jih nabrati.
In če ti je vonj rož dovolj,
se trnja ti ni bati.
Prevod M. Mastnak
Vrtničin odsev
v kratki vesni odžarí,
leže v dušo in na lica
teža zemske žalosti.
Glavo gor, v nebo poglejva,
k večni zori, zarjici:
tu je tvoja roža živa,
zgoraj dvojno ti cveti.
Jesenske sape
Nisi še pametno, staro srcé,
upaš in upaš predano,
česar bilo ni pomladnega dne,
da ti jesen bo dano.
Naj le gartróžam igrivi prepih
láska, jih nežno ljubkuje.
Zjutraj razpira cvetove mu dih,
listke zvečer jim razsuje
Naj le gartróžam igrivi prepih
stebla do konca oklesti.
Drugega niso kot veter in dih
naše ljubezni in pesmi.
Friedrich Rückert (1788-1866)
Prevod M. Mastnak
Jagnedi
Samó postavajo ob poti,
pretegnjenci, brezdelno, drzko,
ker vsako jim je delo mrzko,
so vedno daljši in bolj sloki.
Z vratovi trdimi stojijo
še neposekani topoli,
noben si dela na izvoli,
le z listjem svojim šelestijo.
Ne senčijo, nič ne rodijo;
kjerkoli jim na pamet pade,
svojat krajíni lice ukrade.
Da komu so všeč? Adijo!
Friedrich Rückert (1788-1866)
Prevod Matjaž Mastnak
Naslov izvirnika: Pappeln
Kot čebela
Kot čebela
si brenčala,
vsa vesela
piti znala
medičino. Mnogo čaš si
obiskála in iz vseh si
res s slastjo sesala.
Kot čebela
okrepčana,
sladkogleda
rada dala
méd si – komur si želela.
Mislili smo: tebi žéla
ni narava dala.
Ti, čebela
naša mila,
nežnogleda,
strup hraníla
si pri sebi. Žélo tako,
da bodalu je enako,
si pred nami skrila.
Kot čebela
si brenčala,
nenačelna
si lagala.
Nož v srcé si nam zarila,
bolečinam dala krila
in drugam zbežala.
Naj, čebela,
vrag te vzame,
žalost vela
res ni zame!
Jaz iz žalosti iztisnem
radost zase, več ne pisnem
čez čebelje rane.
Friedrich Rückert (1788-1866)
Prevod M. Mastnak, 2018
Izvirnik: Wie die Biene
Lastovka je šla s poletjem
z lastovko odšla si ti!
Dolgo že pod bledim listjem
srčno mi poletje spi.
Odcvetelo rdeče vresje
z zlato košeničico.
V duši kakor zunaj mraz je,
mračno, sivo in pustó.
Zdaj samo še modri svišči
na resavi cvetejo;
v burji ostri in svareči
z zvončki podrhtavajo.
Dolgo že pod bledim listjem
strast spi in ljubezni čar.
Z lastovko in mladoletjem
zame ju ne bo nazaj.
August Freudenthal
Prevod M.Mastnak
Še en odmerek jesenskega malodušja! August Freudenthal (1851-1898) je bil severnonemški domačijski pisatelj in pesnik. Za severno Nemčijo so značilne resave – širne planjave, kjer uspeva le vresje z raztresenimi brinovimi grmi in nizkimi bori.
Na resavo je umeščena tudi zgornja pesem. V njej se pojavijo jesensko vresje (Calluna vulgaris), ena od košeničic (Genista), verjetno dlakava košeničica, ki na severu cveti še avgusta, ter močvirski svišč (Gentiana pneumonanthe). Močvirski svišč je samonikel tudi v Sloveniji in cveti podobno pozno kot svečnik. Od svečnika (na sliki) se ga loči po znatno ožjih listih in po pokončnih steblih.
Obpotnica
Deklé zapuščena čaka nanj,
vsa bleda in sama noč in dan,
na fanta čaka ob poti,
čaka ob poti, obpotnica!
»Čeprav korenine gnala bom,
do sodnega dne tu stala bom!«
si pravi, čaka ob poti,
čaka ob poti, obpotnica!
Pozabil je nanjo divji pob,
kjer čákala je, je našla grob.
Cvetica cvete ob poti,
cvete ob poti, obpotnica!
Kot pride poletje, tudi gre,
piš hladen potegne čez poljé.
Cvetica čaka ob poti,
čaka ob poti, obpotnica!
–
Julius Wolff (1834-1910)
Prevod Matjaž Mastnak
Rožnata hortenzija
Modra hortenzija
Hladni maj
Majska noč
Je livada migalic
in je cesta Zbogom,
Vednolačni zajčji stric
biva med fižolom.
na mečíko pade,
srčno zel nikjernikdar
vse bi duše rade.
sljuda pobliskava,
belo ženo vidiš not,
ki obleko para.
migalic ne more.
Steklasto srce je strah
in vse druge stvore.
Prevod M. Mastnak
Predpomlad
Na gole jagnedi že spušča plašč večer;
stojijo elegantno, vitko, žalostno.
Slavijo kosi divje, čisto kot izvir,
polspeči svet prežet je s slutnjo čudežno.
Pošastni vlak oblakov, težkih od dežja,
zastira svod vsemira, še od zvezd neobsijan,
in vse bolj sivo plan, ker skoraj bo temà.
In hrib in dol in zmedenost pijanih sanj.
–
Christian Morgenstern (1871-1914)
Prevod Matjaž Mastnak, 2014
Naslov izvirnika: Vorfrühling
Pomladni dež
Vrba ob potoku
Pomniš, Fanta,
kako sva zadnjič
naskrivaj poslušala
rusalko, eno izmed
tisočih boginj noči,
pri večernem opravilu?
Vrbi je skrbno kot
mati pomagala
v nočno srajco,
ki jo je poprej
spretno ukrojila
iz platna iz
potokove meglè.
Drevo je togo
stegovalo roke, da
bi se spravilo
v spalno srajco.
In vila mu jo je, smeje se,
vrgla čez glavo,
jo potégnila navzdol,
poravnala po telesu,
jo spodobno zapela
na vratu in zapestjih
in hitro šla naprej.
Vrba pa je
v svoji nočni obleki
prav ponosno
gledala gor k luni.
In luna se je smehljala
in potok je mrmral
in nama se je
svet spet enkrat
zdel zelo zabaven.
–
Christian Morgenstern (1871-1914)
Prevod Matjaž Mastnak, 2011
Izvirnik: Die Weide am Bache
O skrivnih vrtnicah
Kdor vse bi vrtnice poznal,
kar v tihih vrtih ji cveti –
kdor vse poznal bi, ta bi znal
kot v sanjah preživeti dni.
Kot surovina planeš mednje,
divjaško, kakor veter v gozd –
kot vonj te nosi stran spoznanje,
da starih sil si v sebi prost.
Kdor vse bi vrtnice poznal,
kar v tihih vrtih ji cveti –
kdor vse poznal bi, ta bi znal
kot v sanjah preživeti dni.
Christian Morgenstern (1871–1914)
Prevod M. Mastnak
Glej, tudi jaz živim
ve vrbe kraj potoka,
Začenjate na novo, iz sebe ven,
pa tako ste dolgo spale – kakor jaz.Poglej, cvetlica, in ti, ptica,
še jaz od znotraj znova se budim.
Rádosti sem poln, besede ženem,
jaz, ki sem se sam sebi mrtev zdel – živim!
Prevod M. Mastnak
Slutnja pomladi
na rdečo zarjo še ima razgled,
tej zimi je pošel polet,
prav kmalu bo pomlad.
med kuštri črnih je dreves
zakrožil na svoj prvi ples
zbujeni netopir.
na rdečo zarjo še ima razgled,
tej zimi je pošel polet,
prav kmalu bo pomlad.
Prevod M. Mastnak
Pomlad
Tako ljubimec glavo svoje drage,
preljubko glavo, svet njegove sreče,
v dlaní ubožne nežno vzame,
kot jaz pomladno tvoje lice,
nepopisno lepo majsko lice,
ti v svojih rôkah podržim, narava.
Globoko ganjen zatopim se v tebe,
ko med smehljajem gledaš mi v oči.
In čisto tiho ti zjecljam priznanje:
»Zares, pred toliko lepote je
najgloblja moja pesem nema.«
–
Christian Morgenstern (1871-1914)
Prevod M. Mastnak
Predpomlad
Cvetje
Primerjava
Purpurni vrtnici
Poj, murn, poj
ta noč bo dolga
Ne vem, če smem živeti,
doklér se tvoja pesem ne pretrga.
Ne vem, če smel bom zreti,
doklér ne bo noči te kraj.
ko konec je slasti,
se žalost prebudi.
nič drugega ne bo
Prevod M. Mastnak
Iskri, ki sta iz ognja zleteli
Skozi moje življenje vijugaš kot reka z zrcalno vodo
Mesec, ki se mu mnoga solza zaupa
Odpró nebesa svoja modra vrata
Greva ob morju v pesek globoki
Ženska mojega srca
Deževje kot obsedlo
Mesec, ki se brez topline smeji
Vrt preletavajo metulji
Cvetiš kot julijske vrtnice
Luna v orehovi krošnji
leži kot bela zver, ki v kletko se je ujela,
tišči se črnih mrež srebrna dlaka njena.
Prek móstov in prek rek ti luna je sledila,
iz mesta do oreha sèm neslišno je hodila.
Ko bi se midva, preden spet se zgane, hitro poljubila!
Tam mak je buhtel
Odšla sva na polje med ječmen zoreči.
Tam maka buhteli so madeži rdeči,
zvenel je iz svetlega klasja napev,
ko mirno in tiho je zibalo glave,
ko vroče reči so na poti čakále.
Ni s polja le zrnja, ki kmet ga bo žel;
ob madežih rdečih okus se zbudi,
od njih se na polju požar razgori;
poljub nama ni pomíril krvi.
–
Max Dauthendey (1867-1918)
Prevod M. Mastnak
Napili so se kosi sonca
Dež
Zimzelen
Modrina zatopljenega sveta!
Ti, plaha senca z ust
najtišje izmed vseh žena.
Tako globoka, daljna, stran
od sreče in kesanj.
Kot sólze so na grob hladan…
Ti, temna zvezda, blažena!
Sem zvesto cvête ti oko,
tja ljubi, daljno se smehlja.
Josef Weinheber (1892-1945)
Prevod Matjaž Mastnak, 2011
Izvirnik: Immergrün
September
Septembrski dnevi
Julij
Junij
Dalija
Septembra
Poljub
Bil sem pri Hlóe čisto sam,
jo prosil za poljub:
Kričala bo, če ji ga dam,
da je brez smisla trud!
Sem tvegal in poljubil jo:
Kolíkokrat? Ne vem…
Kričala ni? O, je, zelo:
Vendár – šele potem.
Christian Felix Weiße (1726-1804)
Prevod M. Mastnak
Hloe, “zeleneča”, je bilo pri starih Grkih eno od imen Demetre, ki se je nanašalo na mlado rast in sveže zelenilo prebujene narave in posevkov. V baročni literaturi (zlasti v francoskem bukoličnem pesništvu) je Hloe postalo ime za dekle oziroma ljubico. Primerljivo z Micko v naših krajih.
VBeethovnovi upesniti je sicer druga vrstica druga kitice spremenjena v “proti njeni volji”, kar sicer poante ne spremeni 
😉
Španski bezeg
Saj zdaj še vem, da to pomlad je.
Preveč je prej bilo noči,
da bi karkoli mislil si.
Ko le zaznam, že bèzeg cvête.
Pot do skrivnosti razodete?
Po sili prilik se zgodi.
Kaj svet vse z nami naredi!
Obrnem se, glej, bèzeg cvête.
Kot znova sem rojeno dete,
ker zdramil me je spet Gospod.
Tako sijajen je prerod,
da sem obstal: še bèzeg cvête.
Karl Kraus (1874-1936)
Prevod Matjaž Mastnak
zvirnik: Flieder
Ko rdeče vrtnice snežijo …
Ko snežijo vrtnice,
ko ljubáv dežuje,
sreči se odpri, srcé,
naj te poblagruje.
Vriskaj, poj in se raduj
dnevov, polnih sreče.
Žívi danes, ne sprašuj,
kaj te še doteče.
Dobro veš, da pride kres,
ko so rože mimo,
in ljubezen plača se
vedno z bolečino.
Emanuel Geibel (1815-1884)
Prevod M. Mastnak
Zajec v zelju
S streh visé ledene sveče,
sled iz tačk po snegu teče
prav do zelja, dlje pa ne.
Zajček, tam si rad, kajne?
Ko v nočeh nam mesec sveti,
vsakič pride tat presneti,
jé le zdrave, gnilih ne:
zajček sladokusec je!
Zdaj se tebi slaba piše,
oče s puške ŕjo briše.
V noči jekne glasni pok!
Zajček zvrne se da na bok.
Ti je konec zgodbe jasen?
Vonj pečenke je prekrasen,
in čežana že diši.
Ah, ubogi zajček ti!
Heinrich Seidel (1842-1906)
Prevod Matjaž Mastnak, 2014
Izvirnik: Der Hase im Kohl
***
Vrtnica cvetí in jaz pobožna sem čebela,
ki med lističe krepostnih prsi se zariva,
kjer se blaga rosa s sladko medičino skriva;
ona raste, sije, da bi níkdar ne odcvela!
V meni pesem radosti zveni,
moja vrtnica cveti!
[…]
Clemens Brentano (1778-1842)
Prevod M. Mastnak
Mrtva želja
Če k njej bi prišèl, ko te je klicála!
Bi vrtnico našel, ki sladko je spala
in sanjala, sanjala vse od danila –
če k njej bi prišèl, bi se v hipu zbudila!
Bilo bi ji sladko, bila bi vsa mila,
da v lastnem bi vonju, ah, kar preminila.
Bila je vsa vroča, rdeča in brdka –
Če k njej bi prišèl! … Zdaj reva je mrtva …
–
Thekla Lingen (1866–1931)
Prevod M. Mastnak
Thekla Lingen se je rodila na Kurónskem (Kurland), kar je danes del Latvije. Bila je ruska Nemka, ki je pri štirinajstih odpotovala v Peterburg odločena, da postane igralka. Po poroki je zapustila oder. Izdala je dve pesniški zbirki in zbirko novel. V njenih pesmih se kar pogosto pojavijo vrtnice in to na izrazito čuten način.
Sèm z vrtnicami!
Sèm z vrtnicami! Vse, vse bom nabral,
do zadnje vse, ki v vrtu mi cvetijo;
četudi rôke mi zakrvavijo,
nikoli, vem, ne bom obžaloval.
Sèm z vrtnicami! Spletite jih zdaj
v cvetoči slavolok in cvetne kite,
v ljubezenske besede jih uvijte,
da dajo dnevu praznični sijaj.
Sèm z vrtnicami! Vonj omamljajoč!
V preprogo jih za njó razstrém povsodi,
naj moja draga kot kraljica hodi
po samih vrtnicah v poročno noč.
Else Galen-Gube (1869-1922)
Prevod M. Mastnak
Tako si torej ženska predstavlja sanjskega ženina…
Zdaj že pogosto ropota
Zdaj že pogosto ropota
mlatičev pika-poka s póda,
ko trudno leze sem in tja,
drži se babje leto plota.
Po svojih hodil sem poteh
in legla je na dušo muka,
ko prvič v teh jesenskih dneh
sem bele niti snel s klobuka.
Ob nitih, ki lebde okrog,
se želja po poletju drami,
jesen poljúbila je glog,
kjer v sončni sijejo bleščavi.
S popotnika, ki truden gre,
kot vonj rož v vetru valovijo.
Na nebu, ki nad njim s pne,
se jate ptic na jug selijo.
Spominja – pride pač takó –
na pesem me poletna svila,
ki se začela je sladkó,
na koncu v žalost se zavila.
Kot sreča nit je, ki lebdi
in ki jo sapa mimo nosi –
da tebi še ne odzvoni,
Boga v molitvi zbrani prosi.
–
Carl Busse (1872-1918)
Prevod M. Mastnak
Ginkgo biloba
List drevesa, ki z vzhoda
pot je našlo na moj vrt,
skrivni smisel ti razkriva,
če za znanost si odprt.
Je ta list podoba bitja,
ki se v sebi cepi v dve?
Ali gre za videz zlitja
dveh, ki zvezala sta se?
Meni bivanje osmisli,
da orehe takšne trem.
Ti povejo moje pesmi,
da sem dvojen, vendar en?
–
J. W. Goethe (1749-1832)
Prevod Matjaž Mastnak
Redko se zgodi, da bi kak veliki pesnik napisal pesem, ki bi imela za naslov znanstveno ime rastline. Ginko je bil v Goethejevem času še zelo redko drevo. Ker se je pesnik zanimal za botaniko, je bil zelo ponosen na primerek, ki si ga je posadil na vrt.
Šipek na resavi
Fant je videl vrtnico,
šipek na resavi,
rosno lepotičico,
in z veliko radostjo
se do nje odpravi.
Šipek, šipek, šipek rdeč,
šipek na resavi.
Fant ji pravi: »Vzemem te,
šipek na resavi.«
Šipek pravi: »Zbodem te –
večno ne pozabiš me,
jaz se te ubranim.«
Šipek, šipek, šipek rdeč,
šipek na resavi.
Fant nebrzdan lomi si
šipek na resavi;
šipek bode, se bori,
stok in oh pomagal ni,
fanta ne ustavi.
Šipek, šipek, šipek rdeč,
šipek na resavi.
J. W. Goethe
Prevod M. Mastnak
Gartrože blesteče
Gartróže blesteče
opojno dehteče!
Drhteče, lebdeče,
s skrivnostjo do sreče,
ki vejicam krila nadate,
ki lomite s popkov pečate,
le hitro v razcvet.
Johan Wolfgang von Goethe (1749-1832)
Prevod M. Mastnak
Otožnost
Venete zdaj, žlahtne rože,
draga vas nosila ni;
cvele ste mu, ki otožen
s strto dušo hrepeni.
Ah, žalujem zdaj za dnevi,
ko živél sem le za te,
čakal, angel, davi-drevi,
prvi popek da vzcveté.
Vse sadove, vse cvetlice
sem ti nosil pred nogé,
ko sem videl tvoje lice,
v upu bílo je srce.
Venete zdaj, žlahtne rože,
draga vas nosila ni;
cvele ste mu, ki otožen
s strto dušo hrepeni.
Johann Wolfgang von Goethe (1749-1832)
Prevod M. Mastnak
Poznaš deželo, kjer cvetó limone?
Za kraje veš, kjer citrusi cvetó,
njih sad med listjem sije kot zlato,
kjer z modrega neba pihlja vetríč,
visok je lovor, mirta tih grmič?
Saj veš za njih? Od tod
si tja želim s teboj,
preljubi moj, na pot!
Za hišo veš? Krov nosijo stebrí,
dvorana sije, soba se blešči,
kjer marmornati kipi vame zro:
zakaj ti, dete, je tako hudo?
Saj veš za njo? Od tod
si tja želim s teboj,
zaščitnik moj, na pot.
Za goro veš, kjer je za brv oblak?
Skoz mèglo mula tipa si korak,
v brlogih biva stari zmajski skot;
podoru skal sledé izbruhi vod.
Saj veš za njo? Od tod
dovoli, oče, tja
na svojo nama pot.
J. W. Goethe
(Prevod M. Mastnak, 2015)
Pesem je Goethe vključil v roman »Učna leta Wilhelma Meistra«. V usta jo je položil Mignon. Mignon je privlačno, zelo mlado deško dekle, ki se preživlja kot članica potujoče cirkuške skupine, dokler je glavni junak ne odkupi in jo ima za služabnico na potovanju.
Dežela Mignonjinega hrepenenja je Italija. Pomarančevci in limonovci so drevesca, ki ne prenesejo resnejše zmrzali, zato so zaščitni znak južne Italije. V drugi kitici imamo naslikano vilo s stebrišči, marmornatimi kipi, dvorano in zasebnostjo sobice, ki je morda podoba Mignonjinega doma. Kipi, ki sprašujejo ubogega otroka, kaj so mu storili, namigujejo na tragedijo njenih mladih let.Tretja kitica na pot dekletu in njenemu spremljevalcu postavi komaj prehodno goro, ki sega do oblakov in je sicer polna groze in nevarnosti. Interpretacije pesmi jo najpogosteje razlagajo kot Alpe, pa tudi kot prispodobo ovir na poti do izpolnitve želja.
Avgusta
Dišeče mili rožni čas,
kako sem te želel:
za vrtnice nabirati,
jih v gumbnico zatikati
načrte sem imel.
Dišeče mili rožni čas,
kako si odbrzel.
Za vrtnice nabirati,
jih v gumbnico zatikati
je meni čas ušel.
Karl Woermann (1844-1933)
Prevod M. Mastnak
***
»Zakaj?« ni mar gartóži,
zato cvetè, ker pač cvetè.
Za sebe se ne meni,
ne vpraša, ali kdo jo zrè.
Angelus Silesius (1624-1677)
Prevod M. Mastnak
Vrelec mladosti
Pod belimi snežniki
izvir iz tal kipi.
Kdor pije iz izvira,
bo mlad, ne ostari.
Jaz pil sem iz izvira
napoj svež mnogokrat.
In nisem se postaral,
ostal sem vedno mlad.
Odhajam, ljuba, zbogom,
oj zbogom, ljubica!
“Kdaj se boš vrnil, ljubček
najdražji moj, nazaj?”
Ko sneg iz vrtnic pade
in vinski dež hladan.
Odhajam, ljuba, zbogom,
in zdrava mi ostan’.
“Iz vrtnic sneg ne pade,
dežjá iz vinca ni.
Nikoli se ne vrneš,
najdražji ljubček ti.”
Šlezijska ljudska pesem
Prevod M. Mastnak
Izvirnik: Und in dem Schneegebirge
Mraz in radost
Čas žetve
Sedla sva ob kraj poti
v senčico zeleno –
roka mojo ti drži –
dva sva v sanjah eno.
Vsepovsod ostrožnik, mak,
ob poteh cvetita,
rado bi na tla in v prah
zrelo zrnje žita.
Nama maha čez poljé,
glej, žanjica rjava,
še spolnitve v naju dveh
si želi narava.
Karl Mayer (1786 –1870)
Prevod Matjaž Mastnak
Ogoleli hrast
Vej nebroj mi kažeš, hrast,
ko ti listje vzel je piš.
Vplenil ti je listni kras
gnevni čas. In gol stojiš.
Zdaj šele, zdaj, v tej goloti,
čudim tvoji se mogôti!
Karl Mayer (1786-1870)
Prevod Matjaž Mastnak, 2011
Izvirnik: Die entlaubte Eiche
Murnu
Rjava livada
Gozdni sprehod v predpomladi
Začetek in konec
Mraz je bil včeraj še hud in odločen
Mraz
Predpomlad
Predpomlad
Oktobra
Avgust 1929.
Mak
Cvet se ti na stebla loku
ziba in rdečí,
a že v tvojem temnem soku
grenka smrt preži.
Nauk preprost na kresni mesec
glas tvoj govori:
blizu je začetku konec
lepih zemskih dni.
Adolf Pichler (1819-1900)
Prevod M. Mastnak
Libanon
In dosti je bilo
maka, purpurnega
pravega
v tej deželi
In dosti je
morjenja, purpurnega
krvavega
v tej deželi
In veter
je nežno gladil
travnike
v tej deželi
In blaznost
vrešče napada
ljudi
v tej deželi
In večer
se je mirno
mračil
po mehkih
gričih
v tej deželi
In zaton
grozeče
moreče
bobní
po hišah
v tej deželi
In cedre
so rasle
visoko in vitko
ponosno
v tej deželi
In otroci
umirajo
zgodaj in mladi
žalostno
v tej deželi
–
Peter Reik (roj. 1955)
Prevod M. Mastnak
Ena o labirintu
Čemu v blodnjak? Greš tja se izgubit?
Če najdeš se – to prava je dobit.
Tam ni več minotavra pravega,
lahkó pa srečaš sebe samega.
M. Mastnak – po Hermannu Kernu
***
Gozdni možiček
Gozdni je možiček tih in nem,
v svètlo rdečem plaščku krog ramen.
Kdo bi ta možiček bil,
ki se je v gozdiček skril,
v rdeči plašček se zavil?
Gozdni je možiček enonog,
nosi črn klobuček ves ubog.
Kdo bi ta možiček bil,
ki se je v gozdiček skril,
s črnim glavo si pokril?
V rdečem plaščku, enonog,
črn klobuček ves ubog –
Kdo se sam je skril v gozdiček?
Šipek tisti je možiček!
August von Fallersleben
Prevod M. Mastnak
Pesmica “Ein Männlein steht im Walde” iz leta 1843 je pri Nemcih podobno znana kot je pri nas tista “Nima fantek kapice…”.
***
Kaj rumena vrtnica sporoča?
Da ljubezen z jezo se bori,
jeza da ljubezen pod seboj mori,
da ljubezen s srdom se sooča.
–
Heinrich Heine (1797-1856)
Prevod M. Mastnak
Pesem
Minila je velika noč,
velika noč!
Mi pelo je srcé;
bila si v belem in idoč
si vpletla zimzelen v lase,
zelén v lase.
Saj spomniš se?
Usedla sva se ob izvir,
se ob izvir,
in zrla brez besed
v zeleni travi senc nemir,
vijugavo potoka sled,
potoka sled,
tja čez – posred.
Je ptiček pel na vejici,
na vejici,
na mah je pesem proč;
sem prvič v róko segel ti…
V nedeljo po veliki noč’,
veliki noč’…
Saj veš … nekoč.
–
Gre za pesem bavarskega pisatelja in pesnika Hansa Hopfna (1835–1904). V njej se zimzelen kaže v svetli luči vdane in trajne ljubezni. Prevod sem objavil v poglavju o zimzelenu v knjigi Cvetoča pomlad http://www.zalozbamis.com/knjiga/cvetoca-pomlad/
Cvetlični in drugi zapisi 
You must be logged in to post a comment.