Kljub grozljivim posnetkom gorečega cepelina je v nesreči od 97 ljudi na krovu umrlo samo 36 ljudi. A to je bil po nizu podobnih nesreč še zadnji žebelj v krsto komercialne rabe tovrstnih plovil.
O tem, kaj je zakrivilo nesrečo Hindenburga 6. maja 1937, kroži veliko hipotez, od tega, da se je zaradi statične elektrike vnel vodik, ki je držal letečo ladjo v zraku, do tega, da je bila zunanja prevleka, ki naj bi ščitila ladjo, dejansko izdelana iz snovi, ki so jo kasneje uporabljali za raketno gorivo, a tega tedaj niso vedeli.
LZ 129 Hindenburg
"Luftschiff Zeppelin" 129 Hindenburg je bilo veliko potniško zračno plovilo, najdaljše v svojem razredu in z največjo prostornino balona, v katerem je 16 velikih blazin z vodikom skrbelo, da je ladja lahko letela.
Sprva so sicer načrtovali, da bi uporabili varnejši helij, ki pa je bil v tistem obdobju tako redek, da so morali ostati pri vodiku, ki pa ima neprijetno lastnost, da je zelo lahko vnetljiv.
Ladjo je oblikovalo in izdelalo podjetje Zeppelin. Prvič je poletela marca 1936. Ime je nosila po pokojnem nemškem feldmaršalu Paulu von Hindenburgu, ki je bil tudi predsednik Nemčije od leta 1925 do svoje smrti leta 1934. Bila je ponos tedanje nacistične Nemčije in je služila tudi v propagandne namene nacističnega tehničnega napredka.
Po prvi uspešni plovbi v Južno Ameriko in nazaj se je Hindenburg istega leta odpravil še na svojo prvo pot v New York. Predvidenih je bilo deset poletov med Evropo in ZDA. Zračna ladja je nemški Frankfurt zapustila 3. maja 1937 in praktično brez težav prečkala Atlantski ocean. Tri dni kasneje je že prispela do New Yorka.
Nesreča in uničenje Hindenburga
Hindenburg naj bi pristal v zračni bazi Lakehurst v ameriški zvezni državi New Jersey. Zaradi nevihtnega vremena so morali predvideni pristanek preložiti za več ur, zvečer pa so le poskusili.
A štiri minute po tistem, ko je posadka na tleh pritrdila par pristajalnih vrvi, ki so jih spustili iz nosa ladje, da bi jo potegnili do tal, je na cepelinu nenadoma zagorelo, požar pa se je bliskovito razširil po vsem cepelinu, ki je padel na tla in povsem zgorel. Dogajanje so na kamero zabeležili tudi številni snemalci in posnetki ponesrečenega pristanka so pretresli svet.
Glede na podatke spletne enciklopedije Wikipedia je bilo na krovu Hindenburga 36 potnikov oziroma polovica od zmogljivosti plovila. Na krovu je bilo tudi 61 članov posadke, med njimi 21 pripravnikov. Je pa bilo plovilo razprodano za povratni let v Evropo; veliko ljudi se je želelo udeležiti kronanja britanskega kralja Jurija VI. in kraljice Elizabete v naslednjem tednu, še navaja Wikipedia.
Nesreča je zahtevala življenja 13 potnikov in 22 članov posadke, umrl pa je še en delavec na tleh. Skupaj je torej umrlo 36 ljudi.
Zakaj je zagorelo?
Kje natanko je zagorelo in zakaj ter kaj je zagorelo najprej, preiskovalci niso uspeli ugotoviti povsem zagotovo. Predlaganih je bilo več možnosti, najverjetneje pa je do požara prišlo zaradi uhajanja vnetljivega vodika in statične elektrike, ki je povzročila iskro. Začetna eksplozija je predrla ostale balonske celice z vodikom, zaradi česar je požar zajel celotno zračno ladjo.
Ena novejših teorij vključuje tudi zunanjo prevleko balonskega prostora, ki je vsebovala zelo vnetljivo nitrocelulozo. A znanstveniki menijo, da bi v tem primeru morala prevleka goreti hitreje, kar pa iz posnetkov nesreče ni razvidno.
Konec velikih zračnih ladij
Podobne nesreče, ko se je vnel vodik, so že pred tem uničile več podobnih zračnih ladij. Nesreča Hindenburga je bila le zadnja v nizu. Leta 1933 je v nesreči ameriške zračne ladje Akron umrlo 73 ljudi, leta 1930 v nesreči britanske R101 pa 48.
Med večje nesreče potniških zračnih ladij štejejo še nesrečo britanske R38 leta 1921, ko je umrlo 44 ljudi, ameriške ladje Roma leta 1922, ki je zahtevala 34 življenj, in francoske Dixmude leta 1923, v kateri je umrlo 52 ljudi.
Nesreča Hindenburga je dokončno omajala zaupanje javnosti v varnost cepelinov oziroma zračnih ladij in z njo je bilo pravzaprav tudi konec komercialne rabe teh plovil za prevoz potnikov. Tudi zato, ker so jih vse uspešneje in učinkoviteje začela zamenjevati letala. Čeprav še niso bila sposobna medcelinskih poletov, je bila njihova uporaba precej enostavnejša od zahtevnih zračnih ladij.
Te so se sicer po letu 1960 počasi spet začele vračati na nebo, tokrat polnjene s helijem in predvsem manjše od tistih v 40. letih 20. stoletja. Uporabljajo jih zlasti za reklamno oglaševanje, pa tudi za nadzor iz zraka ali na primer geološke meritve. Kot svojevrstno atrakcijo pa jih uporabljajo tudi za turistične oglede iz zraka.